V sanskrtu, jeziku starodavnih civilizacij ob Indu in Gangesu, beseda Himalaja pomeni domovanje snega. Tako so poimenovali ogromno gorsko pregrado med plodnimi indijskimi ravninami na jugu in visoko tibetansko planoto na severu. Zaradi njene izjemne višine in nedostopnosti se je o njej spletlo nešteto legend. Še danes ljudje, ki živijo pod njo, verjamejo, da na njej prebivajo njihovi bogovi. In to z razlogom. Milijone ljudi je življenjsko odvisnih od nje in njenih voda, ki jim na plodne ravnice prinašajo tako življenje kot smrt.
Himalajska višavja so s svojo nezemsko lepoto dolgo ostajala nedotaknjena. Ob koncu 19. stoletja pa so na vznožje začeli prihajati prvi tujci, ki so želeli nekaj za domačine drznega in nerazumljivega. Vstopiti so hoteli v domovanje bogov, prav na vrhove najlepših božjih palač. Glas o čudesih Himalaje se je zaradi njih razširil po vsem svetu. Vse več tujcev je začelo prihajati v ta »nebesa na zemlji«. Poleg raziskovalcev, alpinistov in pustolovcev je Himalaja privabljala tudi številne druge »iskalce resnice«. Vse bolj je postajala resnična, otipljiva Šangri-La, mitična, skrivnostna, izmuzljiva dežele večne sreče, raj na Zemlji. Raj, ki ga tako v fizičnem kot duhovnem pomenu iščejo vsi tisti, ki se sprašujejo o vzrokih, smislu in pomenu našega bivanja.
Ob tem sploh ni pomembno, na kakšen način in s kakšnim namenom se človek tej čudežni deželi približa. Vsakogar, tudi če tega ne zazna takoj, prevzame, ga na nek način zasvoji in preoblikuje. Večino tako močno, da se tja vedno znova vrača zaradi dragocenih življenjskih izkušenj in občutka svobode, ki te obenem uči odgovornosti. Himalaja je prava lekcija vztrajnosti, predanosti, tovarištva, strpnosti in sočutja, obenem pa pravi izziv za iskanje meja lastnih sposobnosti. Nevsiljivo te tudi spodbuja, da bi postal boljši. Ne le kot raziskovalec, plezalec, popotnik, mistik ali kaj drugega, ampak predvsem kot človek.
Številni popotniki in popotnice, ki so se dotaknili Himalaje, so kmalu prišli do spoznanja, da se je zgodilo ravno obratno. Himalaja se je dotaknila njih. Tako močno, da so svoja občutja, doživetja in razmišljanja skušali ubesediti. Tole je zgodba ene od njih.
Viki Grošelj – Predgovor v knjigi Poklon Himalaji (Barbara Popit)
