Piše: Ana Rozman, avtorica knjige Prvo leto mama >>

Obstaja življenje PRED in življenje PO otroku. Vse mamice, še posebno pa tiste, ki smo se odločile za prvega otroka krepko po tridesetem letu, s prihodom otročka doživimo šok. Nekatere bolj, druge manj. Vendarle smo si do tridesetega leta izoblikovale svoj življenjski slog, določeno vsakodnevno rutino, imamo svoje navade in razvade, veliko mero svobode in želja.

V mojem primeru je to pomenilo, da sem imela jutranjo rutino joge in meditacije, ki sta me pripravili na pester dan kulturne novinarke. Ves čas sem bila v pogonu, na intervjujih, gledaliških predstavah, raznoraznih dogodkih. Obenem sem še dvakrat na teden poučevala Shakti dance (Jogo plesa) in se dodatno izobraževala na tem področju.

Skratka, moje življenje PRED otrokom je brbotalo od raznoraznega dogajanja. Seveda sem si vsako leto privoščila tudi kakšno daljše potovanje ter redne vikend oddihe na različnih koncih Slovenije.

Po tem, ko sem dobila Nika, se je vse to spremenilo. Zdaj je moje življenje v celoti prilagojeno njemu in njegovemu ritmu. Popoldneve preživljam z njim in ne zmorem več poučevati Joge plesa. Večere, ki sem jih prej pogosto preživljala v gledališčih in na kulturnih dogodkih, zdaj po navadi prespim, utrujena od celotnega dneva. Jutra, ki so bila prej rezervirana za jogo in meditacijo, so zdaj polna otroške igre, saj se moj mali navihanček prebuja zelo zgodaj.

Skratka – moje življenje se je odkar sem mama popolnoma spremenilo, lahko bi rekla obrnilo na glavo. In pri tem se mi zdi najbolj pomembno to, da sem to v celoti sprejela. Ne obžalujem stvari, ki jih več ne morem početi. Ni mi več hudo, ko vidim, kam grejo poleti moje joga prijateljice, ampak jim to iz srca privoščim.

V sebi sem sprejela, da je zdaj v mojem življenju čas za materinstvo. Sprejela sem, da so dnevi malce bolj počasni, pa vendarle nič manj polni. Zdaj popoldneve preživljam na igrišču, v lahkotnem klepetu z drugimi mamicami malih nadobudnežev.

Vem, da bo še prišel čas za predstave, za jogo, za delavnice. Skušam živeti v trenutku. S polnim zavedanjem o tem, da sem mamica dveletnemu fantku, ki potrebuje mojo pozornost in toplino. O Nikovem prvem letu ter o tem, kako sem vstopila v čevlje mame, pa več v knjigi Prvo leto mama >>.