Ana Rozman, v knjigi Prvo leto mama (Osebna izkušnja prvega leta materinstva) >>
Vsak otrok je svoja zgodba in prav tako vsaka mamica materinstvo ter vstop v starševsko vlogo dojema drugače. Za nekatere je materinstvo šok, za druge nekaj povsem samoumevnega in logično obdobje v življenju ženske.
Pomislila sem na vse tiste ženske, za katere sem vedela, da so takoj zanosile, in se primerjala z njimi: zakaj pa jaz ne morem? Neučakana sem bila, priznam. Ampak kako si lahko karkoli drugega, če si pa noro želiš otroka? Neučakanost je za žensko, ki se trudi zanositi, povsem naravno stanje.
Začela sem živeti svojo nosečnost dan za dnem. Dobesedno. Imela sem dobre dneve, pa tudi nekatere zelo slabe. Kakšen dan sem bila kot cunja, utrujena do onemoglosti.
Toliko ljubezni je šlo prek mene v teh jutranjih trenutkih. Da nosim otroka v sebi, da ga lahko objamem in čutim njegovo premikanje pod svojimi dlanmi, je bil moj mali osebni čudež, ki sem ga živela. Težko je z besedami opisati to enost, ki jo čuti nosečnica. Eno je z bitjem, ki ga nosi, pa vendar je to bitje svoje. Opazuje ga, čuti ga, uči se o njem. Nosečnost zmore ženski odstreti tančico v skrivnosti stvarstva. Ker nosi novo življenje in se daje, da bi lahko nekdo drug obstajal, dobi darilo. To darilo bi najlažje opisala kot stik z božjim oziroma presežnim.
Kakršenkoli porod že je, gre za močno izkušnjo, ki žensko pretrese, v pozitivno ali v negativno smer, in jo spremeni. Na porod se je bilo torej smiselno pripraviti.
Porod – To je edinstvena, mejna izkušnja, ki od ženske zahteva nečloveški napor. Ki ga zmore.
Začele so mi liti solze sreče. Na meni se je premikal otroček z najlepšim obrazkom in sprijetimi, mokrimi laski, nekaj je godrnjal in se pačil in bil je neskončno mehak. Kot da so mi pravkar na trebuh položili malega, puhastega angelčka. Občutek, ko na tebi prvič leži tvoj otrok, je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. To privoščim vsaki mamici. Da po devetih mesecih in po vseh mukah poroda na sebi začuti svojega otroka in ga objame. To je stik, ki ostane za vedno.
Lahko bi vzela katero od protibolečinskih sredstev, ampak nisem. Zakaj? Ker sem verjela, da je tako najbolje za mojega otroka. Pri tem pa sem pozabila na ključno osebo v enačbi mati-otrok. Nase. Že ob samem porodu sem bila nevede žrtvujoča se mati, ki pozabi nase v dobro otroka.
»Svet naokrog je vabljiv in vonljiv, čudno resen in nemalo slovesen: Nekdo se je pravkar rodil. In to je najlepša pesem.« Verz Toneta Pavčka
Mlade mamice morajo nujno poskrbeti tudi zase. Ko pridemo iz porodnišnice, vidimo samo dojenčka, kar ni prav. Nujno je, da mamica počiva čez dan, ko otrok spi. Tudi če ne more zaspati, mora iti nujno ležat. Tako se telo odpočije. Nujno je, da se dobro in kvalitetno prehranjuje.
Velja pravilo: občuti, izjokaj, obriši solze in se nasmej.
Včasih me je popadel hud strah, da ne bom zmogla biti mati. Nenehno vpeta v otroka. Nenehno na voljo. Prej sem bila navajena, da imam čas zase. Da se lahko umaknem v svoj svet, med knjige, v glasbo, na joga blazino. Zdaj je kar naenkrat vse to odpadlo. Saj sem pričakovala, da bo tako, in sem se v nosečnosti na to tudi pripravila, ampak ko je resnično prišlo do tega, sem bila kar malo v šoku.
Dober spanec je ena izmed najvažnejših, če ne celo odločilnih stvari v življenju. Sama sem ga podcenjevala. Šele
zdaj, ko ga nimam, vidim, kako pomemben je. Če ne spimo dovolj, smo razdraženi, brez energije, prepirljivi. Spanje
v materinstvu torej postane poligon, na katerem se učiš biti zadovoljen z majhnim. Učiš se pozitivnosti in potrpežljivosti. Učiš se biti hvaležen za vsakič, ko ti otroka zjutraj prevzame nekdo drug. In ne nazadnje, učiš se, da je utrujenost bolj kot v telesu pravzaprav v glavi in da se marsikaj da zdržati.
Zelo je pomembno, da moški, preden postane oče, razmisli o tem, v kolikšni meri si želi in je pripravljen skrbeti za otroka že od samega začetka, od prvega dne, ko se rodi. Njegova pomoč pri negi otroka je za žensko ključna.
Ko dobiš otroka, se še toliko bolj zaveš, kako dragocen je čas z njim. Kako dragocen je čas nasploh. Ko se zjutraj zbudim, se imam pravico vprašati: Kako si želim danes preživeti ta dan? S kom ga želim preživeti?
Pomembna sem tudi jaz, sama sebi. Moja dobrobit, moje počutje, to, kar mene osrečuje, v to je treba najprej vlagati energijo. Če bom jaz srečna, napolnjena s pozitivno energijo, bom lahko ljubezen delila naprej.
Skrb zase pomeni tudi občutenje vseh svojih čustev, preprosto biti z njimi, ko se pojavijo, in jih ne tlačiti vase, dobro jih je zapisati ali se z nekom pogovoriti.
»Ženska je vsemogočna. Bitje, ki zmore spremeniti svojo kri v mleko, da nahrani svojega potomca, je prav to – vsemogočno. Vse, kar si zada, zmore uresničiti.«
Čas je tako dragocen. Tudi med porodniško ga velja modro izkoristiti.
Težki trenutki so nedvomno nekaj, kar je zaznamovalo moje prvo leto materinstva. Ko sem mislila, da sem glede svoje teme in negativnih čustvenih stanj doživela že vse, je materinstvo vame zarezalo še globlje. Uzrla sem se v svoji najhujši različici. Živčna, izrazito negativna, agresivna, skoraj že na robu norosti. Takšne se nisem poznala. Zdaj pa sem bila vse to pred svojim sinom.
Vzljubiti se tudi, ko sem na tej najnižji točki – na tem skušam delati. V sebi poiskati sočutje do svojih najtemnejših plati in razumeti svoje negativne odzive in včasih dolgotrajna negativna čustvena stanja.
Zdaj, ko sem mati, pa odkrivam še nekaj drugega. Lahko sem čudovita. Lahko prekipevam od pozitivnosti in dobre volje in za to ne potrebujem razloga. V srcu objemam cel svet in vsakomur želim dobro. Smehljam se, ko se sprehajam z Nikom po parku, ker sem tako srečna, da doživljam prav to, ta trenutek.
Materinstvo me neverjetno spreminja. Življenje postaja lahkotnejše. Bolj iz srca se smejim, bolj iz duše občutim hvaležnost za vse, kar imam. Vse, kar ni ljubezen, pada iz mojih žepov. Bolj se zavedam minljivosti in smrti.
Ko otrok raste, nas pred našimi očmi vsak dan uči o minevanju, o spremembi kot edini stalnici življenja. S svojo pojavo nas opominja: osredotoči se na bistveno, ne spreglej lepote trenutka, bodi čuječen, bodi tukaj, ljubi s polno mero, smej se na široko. Vsakomur želim, da bi ga starševska vloga presvetlila, oplemenitila. Škoda bi bilo, da jo vzamemo kot breme ali kot nekaj, kar je v življenju samoumevno. Starševstvo nas prek našega otroka vrača v stik z lastnim notranjim otrokom. S tisto igrivostjo, hudomušnostjo in nedolžno radovednostjo, ki je v nas. Nismo je izgubili, le potisnili smo jo vase.
Pridobila sem še eno vlogo v življenju – biti mama. In ta vloga je krasna. Ne glede na to, kako je včasih težko, je ne bi zamenjala za nič na svetu. Moč ljubezni, ki jo mati čuti do svojega otroka, je neizmerljiva. Tako silna je, da bi lahko premikala gore. Preprosto ljubi ga. Nežno. Globoko. Iskreno.
Drage mamice; želim vam pogumno raziskovanje. Samo enkrat v življenju ste PRVO LETO MAMA. Naj to leto šteje.
