Utrip Zambije skozi stetoskop
ANAMARIJA MIHOVEC
.
Dnevniški zapisi šestih prijateljev na humanitarni medicinski odpravi v Nangomi, Zambiji
To je knjiga, ki vas bo preko zanimivih dogodivščin in nepričakovanih pripetljajev popeljala v osrčje Zambije, med bolniške postelje ter operacijske sobe, vse do tržnice sredi glavne ceste v vasi in prav do praga slovenske hiše, kjer vas nenehno spremljajo radovedne otroške oči, ki čakajo na barvico in list papirja.
»V Afriki čas drugače teče, vendar nismo prepričani, če res počasneje. Dnevi so se hitro spreminjali v tedne, ti pa še hitreje v mesece, in kot bi trenil, so minili že trije. To je bila izkušnja, ki nas je za vedno zaznamovala in nam dala spomine, ki jih bomo vedno nosili s seboj. Čeprav smo tudi mi pustili svoj pečat v Zambiji, so ga v naših srcih pustili tudi vsi srčni ljudje Nangome, ki so nas sprejeli medse in v tako kratkem času postali naša druga družina.« Člani odprave
Število strani: 180 Prva izdaja: Januar 2026 Vezava: Mehke platnice z zavihki
Redna cena: 20,00 €
.
.

Poučno. Humorno. Zanimivo. Predvsem pa knjiga daje poklon zdravniškemu poklicu in obenem bralca prežame s ponižnostjo in hvaležnostjo, da živimo v tem okolju.
Petra Škarja
Pokukajte v knjigo
Peljemo se v tišini. Kam so šli dnevi? Trije meseci se slišijo tako veliko, pa vendar se zdi nepravično, da nam je bilo dano samo toliko dni skupne poti z ljudmi iz te majhne vasice. Hkrati se zdi, da smo doživeli toliko – v bolnici, kjer smo se učili drug od drugega, v hiški, kjer smo igrali družabne igre, jim privzgojili ljubezen do domačih živali in imeli kar nekaj poznih večernih zabav z dolgimi pogovori.
Pa vseeno je bilo časa premalo, da bi lahko rekli, da smo se naveličali igrati biljard ali dr. Phirija hecati, da je manjši od vseh nas. Ravno smo se navadili, da se obrnemo ob vzdevku »little lady« (mala dama), kakor nas je naslavljal, pa že gremo?! Zdi se nepravično, da je ta mehurček časa dolg le tri mesece.
Sem pa nekje nekoč prebrala, da si ljudje lahko damo neskončnost v končnosti časa. In prepričana sem, da bo v nas še dolgo odmeval njihov smeh in da bomo še dolgo uporabljali njihove fraze, kot so »sorry, sorry, sorry, mum« (oprosti, oprosti, oprosti, oprosti, mami) in »ka-boom«. V medicinskih primerih, ki jih bomo videli doma, bomo videli tudi Nangomo, kjer smo se z njimi morda prvič srečali. Morda ne bodo poleg nas, bodo pa z nami kamorkoli gremo in karkoli bomo počeli.
Dokler se za nas ne odpre ponoven mehurček neskončnosti v času.
Vemo, da se bo.
Iz knjige Utrip Zambije skozi stetoskop, Anamarija Mihovec

Kdo je Anamarija Mihovec?
Zdravnica pripravnica, ki sem ravno nehala žuliti klopi fakultete in začela guliti izmensko delo. Trenutno me najbolj vleče v smer ginekologije ali pediatrije, vendar nič še ni povsem odločeno.
Ure, ki ostanejo v dnevu, si napolnim z glasbo – najprej si sama “zagodem” na violončelo ali harmoniko, potem pa poslušam še kakšen posnetek klasičnih ali manj klasičnih skladb. Kadar drsam po telefonu, najverjetneje delam lekcije Duolinga – učim se špansko in francosko (bolj ali manj uspešno).
Na seznamu opravkov bo vedno odkrivanje kotičkov Zemlje, pa tudi sveta literature in pozije.


















































