.

.

.

.

Vsa menja o knjigi so kopirana iz javnih objav socialnih omrežij, objavile so jih omenjene osebe same. 

Ah, jaz sem še vedno zaljubljena v življenje, trajno zaljubljena in ljubim ga, veličastnemu življenju vračam svojo nepremagljivo lju- bezen, ga nežno božam in ljubeče poljubljam v vseh oblikah majes- tetičnosti prav vsak dan! Živim ga v mogočni barvi v očeh mojega sina in v brezmejni dobroti mojega moža, klanjam se mu v hvale- žnosti do moje matere in očeta, objemam ga v skrbnem očetovstvu mojega brata, milo ga čutim, kadar na mojem prsnem košu zaspi kot oglje črn, brezmejno crkljiv muc, ki smo ga letos posvojili iz zaveti- šča. Svojo nepremagljivo moč ljubezni je name polagalo materinsko življenje, objemalo me je z vseh strani in me ni izpustilo iz tesnega zdravilnega objema tudi v mojih s temo prežetih urah. To z ljubez- nijo in boleznijo in surovostjo zaznamovano obdobje je torej močno preoblikovalo tudi generator moje identitete, kristalno jasno mi je postalo, kdo sem. Sem nepremagljiva? Ne. Sem sposobna iz težke življenjske situacije, ki me je doletela, izluščiti nekaj dobrega? Da. Ljubim se! Bolj kot kdajkoli prej, bolj kot še nikoli do sedaj! Resnič- no prijazna sem postala do sebe, sočutna do svojih občutkov in hu- domušno nasmejana, kadar mi kaj ne gre tako, kot sem si zamislila. Preprosto dolžna sem to sebi, to smo si preprosto dolžni vsi!

Pred menoj pa se od debelih črk in konkretnih stavkov zama- ščenih strani šibi tudi tale knjiga, ki, upam, bo lahko odprla obzorje komu izmed vas, ljubi ljudje, vas znala pobožati, ko boste to pot- rebovali, in vam bila predvsem v pomoč. Če v mojih hitro letečih mislih morda najdete še kakšen navdih, pa sem postala ponižno po- nosna zmagovalka svojega iskrenega srca.

Težko je skozi vrstice, ki opisujejo njeno zlomljeno srce. Težko se je soočiti s prizori razčlovečenja v imenu pomoči, ko »jaz vem, kaj je dobro zate«. Obenem pa je Nina vseskozi ostajala samoniklo bitje. Bitje, ki tudi trpi. Postajati senca sebe, biti »zgolj« spomin, a hkrati vedeti, da bližnjih ne vodi zlo, temveč neskončen obup, občutek nemoči, vse to ji je pomagalo preživeti. Saj ne prej, ne vmes in ne zdaj sveta ne vidi kot nekaj, kar ti samo po sebi pripada. Drug drugemu nismo dolžni ničesar, a hkrati vse. Kdo bi razumel to dvojnost?

Njena zgodba je liturgija volje uma, res je, a predvsem ljubezni – tiste, ki ne govori, ampak dejavno ljubi. Tudi v tišini. 

,

Ilustracije: Nina Osenar Kontrec