Življenje je velikokrat napolnjeno z vprašanji brez odgovorov. Pogumno je iskati tiste odgovore, ki še naprej dajejo smisel v našem življenju. Včasih iskanje odgovorov vodi le do še več vprašanj, včasih pa je bolje, da česa ne izvemo nikoli. V mojem otroštvu je bilo veliko vprašanj, ki so me težila. Na nekatera mi je čas prinesel odgovor, druge odgovore sem moral poiskati, a na nekatera nisem imel odgovorov. So jih pa zato imeli drugi. Marsikdo mi je v tistem obdobju sicer poudarjal, da so določena vprašanja, ki jih je najboljše pustiti brez odgovora, a jaz sem kljub vsemu želel odgovore. Včasih je kruta resnica veliko lažje prebavljiva kot pa nevednost, vsaj v mojem primeru je bilo tako.
Pogledal me je in z nasmehom dodal: »Ti si že izjemno bitje. Zame si ti produkt lekcij, ki si se jih si se naučil. Za svoja leta si poln modrosti, saj si šel skozi marsikomu nepredstavljive, predvsem grozne stvari. In zraven mene sedi človek, ki je preživel toliko neviht in deževja, a je vseeno nadaljeval svojo pot. Bolečina te je okrepila, Damijan, dež pa te je s časom tudi očistil.«
Odvrnil sem: »Ravno to je tisto – včasih je vse, kar moramo storiti, da se preprosto odločimo. Da globoko vdihnemo in naredimo korak naprej ter stopimo ven iz cone udobja. Ljudje lahko za vedno stojimo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili ven. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in se odpravimo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas tam čaka.«
