Sporočilo od hčera meni v službo ob 13:44: “Pospravili sva in izpraznili pomivalni stroj. Vroče je. Kaj morava zdaj še sesat?!”

Sporočilo od hčera meni v službo ob 13:45 (brez, da bi vmes odgovorila): “Joj, ok, bova ja.”

Moji punci sta stari 10 in 13 let in med poletnimi počitnicami, ko sva starša v službi, dečko pa v vrtcu, sta sami doma. Dopoldan lahko mirno prespita, potem pa opravita, kar je pač potrebno opraviti po stanovanju. Če se večer pred tem dogovorimo, kaj bo za kosilo, gresta še v trgovino ali pa kaj vsaj delno pripravita, da potem, ko smo vsi doma, hitro skuhamo in pojemo (Kar je bolj redko, ker se nam ne ljubi zvečer razmišljati, kaj bo naslednji dan za kosilo. Moramo se bolj organizirati, vem.).

Vsega tega ne naredita, ker sva odrasla glavna in sva tako rekla.
Tudi ne, ker bi to bila njuna dolžnost.
Tudi ne, ker se morata uriti za odraslost.
Tudi ne, ker bosta drugače lenuhinji.
Tudi ne, ker je to vzgojno.
To storita, ker v našem gospodinjstvu živi pet enakovrednih družinskih članov, ki vsak po svoje prispeva, da je življenje urejeno in prijetno.

Če bi jima ukazala in jima očitala in jima moralizirala, bi namesto sodelovanja ali dobila sredinca ali pa bi goltali jezo in bi se na silo pokorili.  Ker sta moji punci, bi dobila sredinca, haha.

Stvari naredita, ker se za njih skupaj dogovorimo. Ker se za vse to zahvalim. Ker mi to ni samoumevno. Ker to res cenim. In ker cenim sebe.

Odpisala sem le: “Zlati sta. Najlepša hvala.”
Onidve pa: “Ni problema. Lupčka.”

Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>