»Če nekaj želimo spraviti v svoj spomin, moramo to početi zavedno. Kar pravzaprav pomeni, da moramo biti pozorni na tisto, kar si želimo zapomniti. Spomnite se vseh tistih trenutkov, ko ste bili predstavljeni neki skupini ljudi ali novemu okolju. Vsi so vam prijazno podali roko in povedali svoje ime, pa si niste zapomnili niti enega. Kolikokrat se vam je to zgodilo? Ali pa ste ob neki priložnosti spoznali zgolj eno osebo in še zanjo po nekaj minutah niste vedeli, kako ji je pravzaprav ime, čeprav se vam je predstavila. Zakaj je bilo tako? Zaradi pozornosti. Oziroma, v vašem primeru, odsotnosti pozornosti. V tistem trenutku si vam imena tiste osebe ni bilo treba zapomniti, zato na to niste bili pozorni. Ker niste bili pozorni, tega niste spravili v svoj spomin. Samo zato.«
»Če se nekaj želimo naučiti, zapomniti, spraviti v spomin, moramo na to biti pozorni.«
»Zgolj mehansko ponavljanje nekih gibov ali branje nekega besedila ne bo dovolj. Ali pa bo trajalo celo večnost. Tega pa si ne želimo. Zato je treba biti pri stvari. Stoodstotno. Šele če se zavedamo, kaj počnemo, od tega lahko pričakujemo kakšno korist. Sicer pa ne. Sicer le izgubljamo čas.
Kako pa je naše učenje videti sicer? Na mizi je pametni telefon, ki vsake toliko zapiska in zavibrira z novim sporočilom. Seveda nas premami radovednost, znova in znova, zato preusmerimo misli k tej napravi. V trenutku, ne da bi kar koli razmišljali. Ti gibi so postali že samodejni, in to je seveda narobe. Čeprav si morda rečemo, da naslednjič ne bomo takoj poskočili, počnemo prav to: poskočimo tudi naslednjič. Potem še nekaj časa razmišljamo o osebi, ki nam je sporočilo poslala, ali o zvezdniku, o katerem smo pravkar nekaj prebrali, ko v ozadju že zaslišimo tisto znano melodijo. In ta nas popelje nekam drugam. Spet. Potem so po radiu že novice, o tretji še potem nekaj časa razmišljamo, dokler ne pomislimo, da že nekaj časa nismo preverili novosti na Facebooku. Zato seveda storimo tudi to, vmes pa še pokukamo sem in tja in kar naenkrat je minilo pol ure našega učenja, od katere smo se vsega skupaj učili le nekaj minut. Porabili pa smo toliko časa. O tem govorimo.
Zato čas, namenjen učenju, namenimo le učenju. Umaknimo vse mogoče motilce, vse, kar bi lahko prišlo na pot med nas in snov, ki jo moramo predelati. Odklopimo se od zunanjega sveta in se potopimo v knjige, vaje, kar koli pač počnemo. In počnimo to. Samo to.«
