Ko je vihar mimo, se vidimo jasno in začutimo hvaležnost, ljubezen.

Skoraj vedno je potem nepotrebno razlagati, da vedenje ni bilo primerno, saj to po viharju sami ugotovijo, začutijo, se opravičijo.

Vedenje je sicer včasih res neprimerno in če gre vihar predaleč, mu spoštljivo postavim jasno, odločno mejo, a čustva morajo biti prepoznana. Tako lepo je, ko jim damo čas in prostor, da se izlijejo …

Čustva so včasih strašljiva in naporna, viharji težki, a otrok sam je vedno vreden in sprejet.

Če mi kdaj spodleti in me dobijo na “levi nogi”, da padem v nesramno reakcijo, grem po viharju narediti domačo nalogo: pogledati grem vase, spregovorim o svojih občutkih, se opravičim.

In se odločim, da bom naslednji izziv opravila bolje.

Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>