.

.

.

.

Jana Fleišer: “Najboljša popotnica za otroka je, da ga naučimo, da je dovolj dober in edinstven točno tak, kot je. Da ga ne tlačimo v neke okvirje. Da ne omejujemo otroka zgolj s svojim pogledom na svet. Največja napaka je nedvomno ta, da otroke obremenjujemo z našimi neizpolnjenimi željami. Ali da se trudimo, da bi postali popolna facebook družina.”

Karel Gržan: “Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo kot one.”

Violeta Bulc: “Z ostalimi živimi bitji bi se morali naučiti sobivati, ne pa težiti k njihovemu nadvladanju. Človek mora nehati obvladovati naravo. Naučiti sem mora z njo resno sodelovati in sobivati ter se pri tem prilagoditi določenim pravilom, ki veljajo na planetu Zemlja.”

Sanja Lončar: “V Sloveniji živimo na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji.”

Cvetka Avguštin: “Znanstveniki so dokazali, da se že po eni uri sprehoda v naravi zmanjša s stresom povezana aktivnost možganov. Že dve uri preživljanja časa v gozdu sta dovolj, da se posameznikov imunski sistem okrepi za sedem dni.”

Andreja Cilenšek: “Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se vračamo v pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.”

Milena Karanović: “Če živiš življenje nekoga drugega oziroma se zgleduješ po njegovi poti, se avtomatično oddaljuješ od lastne poti. Vse se začne s tem, da si vsak nalije čistega vina, se postavi na svojo pot in prevzame odgovornost za svojo svobodo in svojo rast.”

Damjana Bakarič: “Postajala sem čedalje bolj nezadovoljna. Vse redkeje sem bila sproščena. Na koncu mi je šlo na jok že ob vsaki malenkosti. Skratka, cel sistem se mi je sesul. Nikoli ne izgoriš zaradi dela. To govorijo tisti, ki se ne poglobijo v zadevo. Izgoriš zaradi odnosa, ki ga imaš do samega sebe in do življenja na splošno. Tvoji notranji programi te pripeljejo do tega, da izgoriš, ti pa izvirajo iz otroštva.”