Človeško življenje je polno preizkušenj, izzivov, radosti in tegob, zmag in padcev, prijetnih in žalostnih dogodkov.

Dokler ostajamo zazrti navzven in se ukvarjamo s površjem in videzom stvari, smo žrtve dogodkov. Naš mir in stabilnost, občutek ljubljenosti, varnosti so odvisni od tega, kar se nam dogaja.

Verjamemo vsaki misli, ki nas prešine, vsem strahovom, obtičimo v občutkih in v spremenljivem razpoloženju.

Šele, ko se potrudimo in se zazremo stran od tega hrupnega sveta, ki nam nenehno skuša krasti pozornost, ugotovimo, da mi nismo naše misli. Da mi nismo naši občutki, da mi nismo naša prepričanja.

Če vse, kar se pretaka po naši notranjosti, ozaveščamo, si nepristransko ogledamo in se na to ne vežemo, pridemo v stik s svojo pravo naravo.

Šele takrat začutimo, uvidimo, kdo mi smo.

Priklopimo se na večen in neusahljiv tok, ki je vedno tam za nas. Ki si želi na polno teči skozi nas, nas napajati in nam omogočati, da svoj vsakdan preživimo v svetosti in ne v navadnosti.

V toku misli pridejo in gredo, občutki pridejo in gredo, dogodki se zgodijo, izzivi nas srečajo. Z vsem, kar nam prekriža pot, se soočimo z zavedanjem, da smo varni, da smo ljubljeni, da smo vredni, da smo celoviti.

Tega ni moč najti zunaj sebe. A ko to odkrijemo v sebi, se skozi nas prelije tudi v našo okolico.

Piše Sabina Košmrl. Več v knjigi SRČNI UČITELJ >>