.

.

.

.

Vsak pogovor, vsaka kava, vsaka tiha vožnja z njim mi je dokazovala, da sem našla tisto, kar sem iskala. Občutek pripadnosti, sprejetosti. Moje srce je bilo polno, tako polno, da včasih niti nisem zaznala, da nekaj manjka.

Včasih sem si mislila: »Tako je videti prava ljubezen.« Ko se ob nekom počutiš, kot da ga poznaš že celo življenje. Ko ti nekdo daje vedeti, da si najlepše bitje na svetu. Ko si prepričan, da kaj takšnega lahko doživiš samo ob gledanju romantičnega filma. Vse je bilo tako preprosto,tako čudovito, polno upanja. Bila sem slepa, a srečna v svoji slepoti.

A danes vem, da je bila to le iluzija. Zdaj vidim, da je bila ta »ljubezen« kot hiša iz peska. Bila je samo projekcija mojih želja in njegovih praznih obljub, ki sem jih v svojem hrepenenju prebarvala v resničnost

Ko danes pomislim na to obdobje, se sprašujem, ali sem bila zaslepljena od ljubezni ali pa sem samo verjela v zgodbo, ki sem si jo sama napisala. Takrat pa je bil to moj svet. Svet, ki sem ga dihala.

Ko sem zaprla oči, sem se počutila, kot da lebdiva nekje med nebom in zemljo. Kot da sem prvič v življenju doma, na varnem, kjer je vse natanko tako, kot mora biti.

Potem sva šla domov – on k svoji ženi, jaz pa v prazno stanovanje. To je bila resničnost, ki je zarezala vame kot hladen veter.

Njegove besede so bile zame kot mehki dotiki – neopazni, a tako globoko doživeti.

Vsaka beseda je bila kot kljuka, ki me je spet potegnila nazaj v isti krog. Sama sebi sem se zdela kot metulj, ki vedno znova leti proti plamenu, čeprav ve, da ga bo opekel.

V teh letih je bilo toliko prizorov, da se jih niti ne spomnim več jasno. Preveč je bilo solza, preveč klicev in sporočil, ko sem želela reči: »Dovolj je.« Ne zato, ker ga ne bi ljubila – ravno obratno. Ljubila sem ga tako močno, da me je bolelo. Želela sem končati ta trikotnik, v katerem sem vsak dan izgubljala delček sebe. Takrat sem dojela nekaj, kar me je raztrgalo: v moji glavi sva bila midva midva, v njegovi – le epizoda, ki jo lahko preklopi, ko postane pretežka.

…