Bila je nekoč cesta, ki se je preko gora in dolin vila do mesta. Bilo je to novo mesto. In ker je bilo novo, so se tja zgrinjali ljudje z vseh koncev in krajev, da bi našli lepše življenje.
Ob tej cesti, nedaleč od mesta, je stala hiška. Bila je majhna. Z vseh strani so jo obkrožale breze. Ta hiška je imela verando. Na verandi je bil stol in na stolu mož, ki je sedel in opazoval ljudi, kako zdaj prihajajo in zdaj znova odhajajo iz mesta.
»Dobro jutro, dobri mož,« ga pozdravi prvi prihajalec.
»Povejte mi, kakšni so ljudje, ki prebivajo v tem mestu?« ga vpraša.
»Od kod pa prihajate, mi povejte? Kakšni pa so bili ljudje tam ?« ga vpraša starček.
»Uf, strašno slabi so bili to ljudje.
Veste, zahrbtni, nesramni, konfliktni. Samo zase jim je šlo.
Priznam, da se selim zato, ker iščem drugačne, boljše ljudi.«
»Potem vas moram na žalost razočarati,« mu odvrne sivobradi. »Ljudje v tem mestu so popolnoma enaki ljudem, ki jih poznate.«
Tako je minilo nekaj časa, nekaj dni in nekaj stoletij. Nakar mimo pride drugi …
»Dober dan, stari gospod. Kako ste kaj na današnji dan?« ga vpraša.
»Dobro sem, hvala lepa za vprašanje. Pa vi?«
»V mesto sem namenjen. Povejte mi, kakšni pa so ljudje, ki prebivajo tukaj?« ga hiti vprašati, kot da bi spraševal vedeževalko …
»Kakšni pa so bili ljudje, od koder prihajate vi?« mu odvrne starček, rutinirano.
»Oh, krasni! Res, krasni! Moram priznati, da povsod, kamor grem, srečujem same prijazne, darežljive in srčne ljudi.«
»Potem imate srečo!« se mu nasmehne starček. »Tudi v tem mestu boste srečevali točno takšne ljudi, kot jih do danes poznate.«
In tako vsak človek, ki spozna nov svet, v njem najde samega sebe.
Vsakič znova.
In znova.
In znova.