.

.

.

.

Vsa menja o knjigi so kopirana iz javnih objav socialnih omrežij, objavile so jih omenjene osebe same. 

»Oči se niso spremenile.« To sem najprej pomislila, ko je vstopila v prenatrpano poznozimsko kavarno in me poiskala z njimi. Enake so, kot jih je imela dvajsetletna ženska, ki sem jo prvič videla na televiziji, kmalu zatem pa na drugi strani diktafona, ko sem jo kot novinarka intervjuvala prvič. Pričakovala sem puhloglavo avšo takrat, priznam, dobila pa radovednost, radost in predvsem te oči. Ki ti z vsakim pogledom govorijo, da ne obstajata ne včeraj ne jutri, le to, kar je prav tukaj in prav zdaj. Jaz in ti.

V letih, ki so sledila, je bilo intervjujev več. Ta najin zadnji, nikakor poslednji, pa je bil še prav poseben. Ko sva naredili piko, sem le poslušala, nič več spraševala. Pripovedovala je o tem, ali pa sem to čutila v trenutkih, ko je ponovno zajela zrak, da bi nadaljevala, kako je vsa ta leta živela odtujena od zunanjega sveta, bolna. Pet let le – »spala«. Nina Trnuljčica, se mi je za trenutek utrnilo v mislih. A sem to kičasto banalnost hitro zavrgla. Ko bi le lahko spala! Potem bi se celo lahko odpočila. Njen »spanec« je bil krčevita polbudnost, v kateri »ne sanjam ničesar, še nočne more so se raje kar poskrile nekam v moje utrujene možgane, preprosto nimajo energije, da bi zagnale grozeče prikazni …«

A ko sem jo poslušala, je vse bolj postajalo resnično ne to, da je, kot je v nekem obupanem trenutku pripovedovanja o svojem sinčkudejala, »izgubila pet let življenja«, temveč da je njena zgodba, ki jo je živela zadnjih nekaj let, v resnici liturgija volje uma. Že res, da premike človeka pogosto nizamo glede na to, kako daleč in kako hitro lahko hodi, a Ninino življenje je bilo teh pet let, »nepremičnosti« navkljub, neizmerljivo bogato. Ko sem v roke dobila čisto prvo verzijo knjige, ki jo imate pred sabo, strani, ki jih je predala v mapi previdno, upajoče, kot da še ne more verjeti, da je res zmogla nekaj tako velikega, napisati knjigo, me je presenetilo, da sem jih z enako mero previdnosti tudi sprejela. Brezpogojno zaupanje je veliko darilo, ponuditi svetu vso svojo ranljivost, verjeti, da bo drugi z njo ravnal previdno, pa zahteva veliko poguma.

Prebrala sem jo na mah. »Nina, ti nisi zamudila pet let življenja! Nina, ti si Gauss!« sem ji nekaj dni kasneje napisala v sporočilo. Med prebiranjem natisnjenih strani sem namreč večkrat pomislila na Izmero sveta Daniela Kehlmanna, knjigo, ki na duhovit način primerja življenji Alexandra von Humboldta in Carla Friedricha Gaussa in nas opominja, da iskanje znanja in osebnega razsvetljenja ni omejeno le na pustolovščine z obronkov znanega sveta, saj je enako globoko tudi v sobanah lastnega uma.

Tako kot je Carl Friedrich Gauss v svetišču svojega uma ustvaril temelje sodobne teorije števil, se je tudi ona obrnila vase in našla uteho v kontemplaciji. To obdobje mirovanja je postalo platno, na katero je naslikala svoje intelektualno in čustveno potovanje. »Živa ostajam tudi takrat, ko čez dan v polspancu poslušam zvočnice … Brez njih bi se mi čez dan zagotovo utrgalo! Še ko ležim v tisti polkomi, me rešujejo iz temačnih prostorov mojega uma in me opominjajo, da imam možnost, da ozdravim …«

Von Humboldt je bil popotnik. Skoraj je umrl zaradi pomanjkanja kisika v južnoameriških gorah, se zastrupil ob bregovih Orinoka invztrajal na palubi ladje tudi v največjem viharju. Zakaj? Ker je moral vsakih nekaj minut preveriti zračni pritisk. Gauss? No, njega je že navadna vožnja s kočijo spravljala v obup od slabosti. In ko mu je bilo med vožnjo nekoč težko kot še nikoli, saj slabost ni in ni pojenjala, si je pomagal tako, da je podrobno razmišljal o tresljajih, sunkih in zibanju. Von Humboldt se je s preseganjem geografskih meja poglobil v zapleteno tapiserijo narave. Gauss je »ostal doma« in dovolil svetu, da potrka na njegova vrata.

Pet let bolečine je prineslo veliko trenutkov, ko bi Nina lahko opravičljivo dvignila roke. Lahko smo le hvaležni, da je ta kresnica v jantarju tako močno sijala. Tako zelo želela živeti. In se v vsem tem času tako veliko naučila. V objemu življenja namreč ni le resnična zgodba o ljubezni, temveč študija sindroma kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom. Je pričevanje o boju s strokovnjaki, ki so ji vseskozi vsiljevali diagnoze, o katerih je globoko v svojem životu vedela, da niso prave. In ko je prvič popustila in se vedcem predala, je plačala visoko ceno.

Težko je skozi vrstice, ki opisujejo njeno zlomljeno srce. Težko se je soočiti s prizori razčlovečenja v imenu pomoči, ko »jaz vem, kaj je dobro zate«. Obenem pa je Nina vseskozi ostajala samoniklo bitje. Bitje, ki tudi trpi. Postajati senca sebe, biti »zgolj« spomin, a hkrati vedeti, da bližnjih ne vodi zlo, temveč neskončen obup, občutek nemoči, vse to ji je pomagalo preživeti. Saj ne prej, ne vmes in ne zdaj sveta ne vidi kot nekaj, kar ti samo po sebi pripada. Drug drugemu nismo dolžni ničesar, a hkrati vse. Kdo bi razumel to dvojnost?

Njena zgodba je liturgija volje uma, res je, a predvsem ljubezni – tiste, ki ne govori, ampak dejavno ljubi. Tudi v tišini. 

,

Ilustracije: Nina Osenar Kontrec