Minljiva
Paulina Lina
Ilustrirala: Hana Ribić
Dve dijakinji sta ob izjemni podpori učiteljice ustvarili to knjigo. Bravo učiteljici, ki je res našla in spodbudila biser pisanja – o Paulini bomo v knjižnem svetu zagotovo še slišali.
O knjigi: “Minljiva je njena zgodba. Zgodba o minljivosti, begu, strahu, iskanju miru in upanju. Minljiva z vsako besedo postaja bolj resnična, z vsako zgodbo bolj večna. Takt tiktakanja urnega kazalca narekuje tempo kratkih zgodb in preide v zvok teka po makadamu, hlastajoče vdihe, pljuskanje vode in vretje kave v kafetieri.”
V besede ujeti trenutki, vtisi in najbolj minljive misli so postale nesmrtne.
Število strani: 104 Prva izdaja: Junij 2023 Vezava: Trde platnice
Redna cena: 14,70 €
.
.
O njej bomo v knjižnem svetu zagotovo še slišali. Prav neverjetno je, da dijakinja tako močno zaznava in opazuje čustva in doživljanja ljudi, kar je spretno zapisala v zgodbah knjige Minljiva.
Petra Škarja
Knjigo krasijo ilustracije Hane Ribić
Pokukajte v knjigo
Ne, nikogar ni bilo z njo.
Ostro piskanje čajnika jo je dvignilo s stola. Toplota v ognju pokajočih drv ji je oblila noge. Ročaj čajnika je prijela z rokavico, odprla ventilček in tekočino prelila v skodelico. Žareč zvok vrele vode se je razlezel po prostoru in segrel še njene roke. Pomešal se je z motnim šumenjem radia, ki ni lovil nobene postaje.
Skozi dan ga je premikala po majhnem prostoru in neuspešno raztegovala anteno. Kdaj je skozi brenčanje zaslišala nekaj podobnega pridušeni melodiji, a vsakič je po nekaj trenutkih izginila. Tišina jo je morila, a hkrati je po njej hrepenela. Osvobajala jo je, jo hranila. Vpijala jo je in jo hkrati želela ožeti iz te hladne hiše.
S skodelico v roki je sedla in kot drva v peči je stol počil pod njeno lahko težo. Stol, na katerem se je prvič smejala. Stol, kjer je spoznala, kaj je sreča. Kjer je vedela, da lahko ljubi. Da je ljubljena.
Stol, kjer je bila varna. Odprta vrata so razkrivala pogled na rob postelje, kjer je lahko zaspala. Kjer je ni težek vlažen zrak dušil vso noč. Kjer ji je bilo kljub mrzli zimi toplo, čeprav se je ponoči zbudila šklepetajočih zob in modrih ustnic.
Kjer je lahko zadihala, ne da bi se pljuča na pol poti ustavila. Bilo je dovolj zraka zanjo. Za vse. Lahko je zavzela, kolikor prostora je želela. Lahko se je razvila iz skrčene bube, dvignila glavo, da ji je sonce pod očmi izrisovalo pajkaste sence trepalnic.
Lahko je pobožala žilasto roko, ki jo je ljubila. Za trenutek je bila mlada.
Za trenutek je bila otrok. Sirota, ki ni smela biti. Lahko je jokala zaradi praske na nogi. Verjela je, da ji bo obrisala solze in poljubila rano.
Žilasta roka se je oklenila njenih prstov, a žile so se sušile. Ostale prazne.
Stala je pred pragom in požirala solze. Roke, ki bi jih posušila, ni bilo več. Ustnice, ki bi jo poljubile, so odšle z njo.
Kdo je Paulina Lina?
Radovedna, vztrajna, občutljiva, zasanjana. Sem Paulina Lina in vem, da sem poleg številnih pridevnikov, ki me lahko opišejo, predvsem mlada opazovalka in zapisovalka zgodb.
Vtise, misli in občutja oblikujem v zgodbe, da skozi list belega papirja zadiši poletni asfalt v popoldanskem dežju in črke zasvetijo v soju žarkov zahajajočega sonca. Svoje zgodbe si predstavljam kot impresije, ki nazadnje oblikujejo sliko posameznikov okoli nas, mene same, mogoče pa se v njih najdete tudi vi.
Čeprav se zdi klišejsko, me vedno znova navdušuje, da lahko nekaj tako minljivega, kot je en sam trenutek v našem dnevu, zapišemo in ujamemo v večnost. To pa je tudi razlog, da v pisanju vedno znova iščem zatočišče in se vanj vedno znova zaljubljam.
