»Zagotovo obstaja neki razlog, da nam je učenje tako tuje. Da ga nimamo radi. In da že samo besedo učenje povezujemo z neko prisilo, ki smo se je ali pa se je šele bomo končno znebili po pridobljeni diplomi. Pa vendar – kaj pa, če te prisile ne bi bilo? Bi bilo potem kaj drugače? Bi se učili lažje? In če bi vse potrebno znanje lahko osvojili z bistveno manj truda? Vse tiste zadnje noči pred ocenjevanjem, ki smo jih presedeli s knjigo v rokah, vse dolge ure, ko smo trepetali za pozitivno oceno, kaj če vsega tega ne bi bilo? Resnično, kaj če bi učenje postalo zabava, kako bi potem gledali na vse skupaj?«

»S kakšnim veseljem se učimo nekaj, kar nam je všeč in bi radi znali (na primer vožnje s kolesom pri štirih letih ali nove računalniške igrice pri desetih), v primerjavi z nečim, kar nas niti malo ne zanima ali pa se nam zdi popolnoma neuporabno, morda celo neumno. Še posebej če smo v to prisiljeni (na primer računske operacije ali francoski postmodernisti nekaj let kasneje). Prvega se učimo radi in z lahkoto, pri drugem zraven zehamo, zavijamo z očmi in se sami sebi smilimo. Iz tega gre izpeljati preprosto dejstvo, ki ga lahko s pridom uporabimo: če bomo dali smisel tudi temu, kar nas sicer ne zanima, bo vse skupaj neprimerno lažje. Ko bomo tudi prisiljenemu učenju dali neki smisel, neki namen, bodo vse naše muke lažje, učili se bomo manj časa in si vse skupaj bolj zapomnili. Ker se bomo sedaj učili zase, za svojo korist. In ne za nekoga drugega. Tukaj moramo razmišljati precej egoistično.«

»Pazite sedaj: tudi če se učite za to, da boste pomagali svojim staršem, otroku, partnerju, komur koli pravzaprav, in ne glede na to, koliko zveličavni in veličastni so vaši cilji, vas pri tem vodi neka želja. A ta želja je vaša. Tako močna, da ste pripravljeni storiti, kar koli je treba, a le zato, da boste zadovoljili to SVOJO željo (ki je, gledano tehnično, lahko tudi to, da pomagate komu drugemu). Vem, slišati je nekoliko zapleteno in absurdno, ker se pojma egoist drži negativna konotacija, a je v tem primeru povsem smiselno. Vi morate delati ZASE. Potem bo vse skupaj lažje.

In to je ključnega pomena. Le prepričati se moramo o tem. Kako pa? Tako, da najdemo nekaj, s čimer to lahko utemeljimo. Kar koli pač to je. Na primer: tale matematika mi res ni všeč, ampak ne gre drugače, pozitivna ocena je pogoj, da napredujem v naslednji razred. Jaz pa bi rad napredoval v višji razred. Torej jo potrebujem. Jaz jo potrebujem. Če želim izdelati šolo. Ali pa zbrati dovolj točk za vpis na to in ono šolo. Kakor koli, ključno je, da pri sebi najdem svojo utemeljitev, zakaj je neka stvar, kljub temu da je ne maram, zame v resnici koristna. Zame in ne za koga drugega. Potem mi ne bo težko izgubljati časa in energije, saj bom to počel zase. Za nekaj, kar ima pravzaprav svoj smisel. In bo služilo meni.«

Dejan Krajlah Prakticno ucenje knjiga