Sonce je ležalo v postelji, pokrito z odejo čez glavo in jokalo.

»Kaj se je zgodilo? Zakaj si tako žalostno?« je vprašala Eva.

A Sonce je kar hlipalo. Eva je spet ponovila vprašanje.

In Sonce se je predramilo, si obrisalo solze, pogledalo Evo v oči ter odgovorilo:

»Jočem. Vsak dan gledam na Zemljo in vidim, koliko je žalostnih ljudi.

Jočem, ker se ljudje ne razumejo.

Jočem, ker si ljudje ne pomagajo med seboj, ampak si nagajajo.

Jočem, ker se otroci ne igrajo več na travniku.

Jočem, ker se tako trudim sijati in posvetiti v vsak kotiček človeške duše, a ljudje tega sploh ne opazijo.

In ker se tako trudim in trudim, da bi svetilo, so moji žarki drug za drugim ugasnili in nikogar nimam, ki bi mi pomagal moje žarke ponovno prižgati …«