Za vsako figo znam biti hvaležna in hvaležna sem za to.  A za “udarce”, ki sem jih prejela od ljudi, “ki niso znali drugače”, nisem.

Ne obsojam jih in sprejemam, da niso znali drugače. Ker vidim, da njihov način v enaki meri škoduje enako njim samim kot tistim okrog njih, najdem zanje celo nekaj sočutja. Zamere ne nosim s seboj, ker bi to bilo breme zame. Če se še kdaj hočem malo smiliti sama sebi, ne traja dolgo, da sama sebe spomnim, da nisem žrtev.  Da so moje rane res iz preteklosti, a imam v sedanjosti moč, da jih pozdravim. Nisem žrtev in nisem nemočna, življenje sprejemam celovito in vidim, da so me tudi težki časi veliko naučili. Šla sem naprej. Zaradi vsega, kar se doživela, sem drugačna.
A hvaležna za rane in tistim, ki so jih prizadejali, še vedno nisem.

Hvaležna sem sebi, ker nisem obupala in hvaležna sem čudovitim dušam, ki so me v trenutkih bolečine hrabrile, mi stale ob strani in mi pokazale, kako je videti sočutje, ljubezen, sprejemanje. Hvaležna sem sebi, da sem sama sebi znala dati to.

Če smo “hvaležni” za rane, ki so nam jih prizadejali, ker niso znali drugače, si popuščamo in sami sebi dovoljujemo, da ranimo naprej, ker je nekje v nas skrito prepričanje, da smo zdaj tako dobri in nam gre dobro ZARADI ran … torej bomo s svojimi otroki tudi ravnali grobo, jih tlačili, jim zbijali samozavest, sporočali, da niso vredni in dobri, razen, če so po pričakovanjih, da bodo tudi oni nekoč tako fajn, kot smo mi?

Jaz ne bi bila nič manj jaz, če jih po poti ne bi tolikokrat fasala.

Svojim otrokom ne bomo nič prihranili. Življenje jih bo še vedno učilo z lekcijami in tudi sami jih bomo ranili, ker smo navsezadnje le ljudje.

A z zavestno vzgojo, s prebujenim izobraževanjem, ki ga izvajajo zaceljeni in prebujeni, čuječi ljudje, jim bomo pustili tisto, kar jih bo v življenju gnalo naprej: vero vase.

Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>