Verjemi v svoj glas

Zgodbe o iskanju lastne vrednosti, samozaupanju, opolnomočenju in prebujanju svoje notranje avtoritete skozi retoriko

META GROŠELJ

Brez treme? Na odru in v življenju?

Knjiga Verjemi v svoj glas je poetična pripoved o potovanju skozi različne vidike naše notranjosti. Pot vas popelje od pritiska treme do opolnomočenja, ki jo je prehodila avtorica v iskanju svoje lastne notranje avtoritete, svojega lastnega retoričnega ethosa.

Knjiga je polna zgodb, s katerimi se lahko poistoveti vsak. Zgodb, v katerih se strokovno znanje prepleta z dragocenimi vsakodnevnimi izkušnjami. Avtorica s knjigo pokaže, kako se izvir odličnosti komuniciranja začne v nas samih – in tudi, kje se ta nahaja ter kako dostopamo do njegovih globin in predelamo prepričanja, ki nam omogočajo dostop do teh neusahljivih virov moči. Sočasno ponuja odgovore na vprašanja o retoriki in komuniciranju v marsikateri življenjski situaciji.

Oder je namreč življenje, a ne bodimo zgolj igralci – bodimo govorci, ki verjamejo vase, v svojo vrednost, svoje ideje in svoj glas!

Kazalo knjige >>

Redna cena: 20,00 €

Naročilo knjige
Meta Groselj Verjemi v svoj glas
  • Število strani: 190
  • Prva izdaja: april 2021
  • Format: 15,5 x 23,5 cm
  • Vezava: Mehka vezava z zavihki

Meta Grošelj, Verjemi v svoj glas knjiga

MNENJA BRALCEV

Kaj ste povedali o knjigi?

Čestitam! Užival sem v branju, vsebina je navdihujoča, slog je unikaten in lahkotno berljiv, prepreden z notranjo močjo, iskrenostjo ter dragocenimi izkušnjami neumorne iskalke. Je veliko več kot le knjiga o retoriki. Srčno priporočam!

Boris Vene, avtor knjižnih uspešnic in life coach za vodilni kader

Predirno kriči v naša ušesa, a hkrati nežno prigovarja našim dušam. Odkriva neudobne resnice o nas samih, toda toplo poboža čustva. Poigrava se s hormončki, a nadvse resno se pogovori z možganskimi sinapsami. Dovršen pristop za brušenje naših notranjih diamantov!

dr. Danijela Brečko, Sofos

Če hočeš dejansko poosebiti vsebino, se moraš poglobiti v tiste dele svojega mentalnega mozaika, kjer se te vsebina knjige dotakne, in tam narediti nov prostor za vsak kamenček, za vsako novo misel iz knjige. Svoj cilj branja si dosegel šele takrat, ko je tvoj mentalni osebni mozaik po branju bogatejši, kot je bil pred njim. In moj je veliko bogatejši!

dr. Robert Ličen, podjetniški center Pegasus

V resnici knjiga o veri vase, samozaupanju in samospoštovanju, ki govorcem – vodjem, staršem in učiteljem prinaša nova spoznanja in odkriva neodkrite skrivnosti našega glasu. Za vsakim aha-trenutkom spet nestrpno pričakujte nekaj posebnega!

Tatjana Fink, MBA

Tisto, kar strokovne knjige povedo z množico besed, je Meta prevedla v ljubke zgodbe, s katerimi se lahko poveže prav vsak izmed nas.

Dr. Blanka Tacer, Pozitivna psihologija za boljše življenje
Naročilo knjige

Meta Grošelj, Verjemi v svoj glas knjiga

O AVTORICI

Kdo je Meta Grošelj?

Meta Grošelj, Verjemi v svoj glas knjiga

Meta Groselj knjige coachngi verjemi v svoj glas

.

Meta Grošelj je pisateljica, predavateljica, coachinja in trenerka retorike. Prepričana, da je prav v našem načinu komuniciranja moč najti tako izvor kot tudi zdravilo za naše izzive, zavzeto pomaga ljudem in podjetniškim timom prepričljivo uporabljati svoj glas.

Prve izkušnje je nabirala za radijskimi mikrofoni, a tista prava, prodajno naravnana retorika je v njeno življenje vstopila, ko je začela delovati na Akademiji profesionalnih govorcev v Londonu. Dve leti je tam kot vodja coachinga strokovnjake s celega sveta urila v navduševanju, motiviranju in prepričevanju.

Kot govorka se je ostrila na mnogih konferencah, seminarjih, delavnicah in drugih dogodkih pri nas in tudi v tujini. Poznajo jo kot »tisto energično« predavateljico.

Naročilo knjige

Meta Grošelj, Verjemi v svoj glas knjiga

VPOGLED V KNJIGO

Od Statusa do Vrednosti

»No, krasno, še deževati je začelo,« sem se pritoževala, ko
sem si v temni noči iz srede na četrtek lomila visoke pete po
granitnih kockah stare Ljubljane. Bil je to neki poslovni dogodek,
za katerega sem se pač odločila naprezati na neki malo bolj
povzdignjeni višini. Saj mi daje avtoriteto. Priznam, da sem si všeč
v visokih petah. Seksi so. Seksi sem jaz, sama sebi, ko se vidim v
njih. Res pa je, da se mi raje hodi tja kot pa nazaj domov. Sploh po
dežju. Pa po granitu.

Povsem utrujene noge so se mi zatresle na pesku pred parkirno
hišo. Dovolj imam teh butastih šovinističnih mazohističnih
mizoginističnih jebenih pet!

Komaj sem odštorkljala do spodnjega nadstropja podzemnega
parkirišča na Kongrescu. Še tistih blesavih par stopnic ločuje mojo zoprno sebe do mehke notranjosti usnjenega sedeža v avtu, kjer se
bom lahko graciozno sezula.

Parkomat! O, ne …

Spet sem pozabila iti na bankomat …

Ali vzame kartico?

Če se ne motim, je poleg parkomata tudi bankomat … da … je …

Ojoj, neeee …

Parkomat. Parkomat. Še en parkomat. In klošar z iztegnjeno
roko ter milim pogledom, upajoč na kakšen cekinček ostanka.
Nobenega bankomata.

»Je tu kak bankomat, morda veste?« ga vprašam …
»Ne, gospa. Ni ga. Prvi je šele na Prešercu,« mi odvrne.
V režo stisnem listek. Tri. No, pa saj … Odprem denarnico.
Obupano štejem drobižke in ugotavljam, da niti slučajno nimam
dovolj.

»Gospodična, koliko pa vam zmanjka? Z veseljem vam dam …«
reče in potegne kopico drobižkov iz levega žepa, vzame dva evra
in mi jih z utrujeno rokavico pomoli pod nos.

Obstala sem.

»Vzemi,« mi reče.

»Vzemi, kar rabiš,« ponovi.

Solze so mi tekle po licih, ko sem odločno korakala nazaj po
stopnicah in vseh tistih granitnih kockah, vse do Prešerca, kjer sem z računa dvignila nekaj desetakov in se vrnila nazaj na isto
mesto, upajoč, da me tam počaka, da mu poplačam skorajšnjo
prijaznost. Da plačam parkirnino in delim nekaj svoje sreče s
človekom, ki je tako nesebično želel deliti tisto nekaj malega, kar
ima on, z mano.

Daj in dobil boš.

Neštetokrat sem že slišala za ta pregovor, a nikoli prej ga nisem
doumela s takšno kirurško natančnostjo.

Klošar bi lahko mirno ocenil, da moj problem ne presega
njegovega in bi me pustil, razvajenko, naj se nekako znajdem.
Noge so me brez problema nesle takoj, ko so dobile višji namen.
Ko so našle vrednost, za katero se je bilo treba še nekaj trenutkov
strumno boriti.

A vprašam vas – kaj je sploh tisto, kar je on menjal z mano?

Če mislite, da je šlo za denar, se motite.

Mislite, da mu je bilo všeč, da sem ga zavrnila?
Mislite, da je bil vesel desetaka, ki sem mu ga prinesla nazaj?

Niti najmanj. Ni ga želel vzeti. Prizadela sem ga.

Niti najmanj mu ni bilo všeč, da sem tako goreče zavrnila njegovo
ponudbo. Ne, to ni bila ponudba dveh evrov. To je bila ponudba
pomoči sočloveku v stiski. To je bila ponudba veliko višje
vrednosti od banalno monetarne, ki tako zelo kroji naša življenja
v današnjem hiperkapitalizmu.

Pomoč je menjal. Pomoč sem potrebovala. In morda jo on
potrebuje bolj kot gol denar.

Pomoč je imel dati.

In to pomoč se je odločil pokloniti meni.

Mene je oslepil nek ozek kontekst najinih vlog v družbi, a
če gledam širše, sem bila v kontekstu trenutka jaz tista, ki je
potrebovala pomoč, in on v položaju, da mi lahko ponudi rešitev.

Zasrala sem popolnoma idilično menjavo.

Morala bi vzeti njegova dva evra, prikaz pomoči, kljub temu
odvihrati do bankomata in nato vrniti dvajset. Ali pa literco.
Zaključiti krog. Morda bi ga vprašala, kako mu je sploh ime. Mu
namenila čas za pogovor. Odkrila njegov problem. Okej, bralec,
dajva si naliti čistega vina – ne domišljam si, da sem vsemogočna.
Ne morem rešiti slehernika. Ni v tem poanta. Bistvo je v citatu
»daj in dobil boš«, ki ga morda pretirano filtriramo skozi prizmo
lastnih potreb in egoizma.

Človek se je vendarle odločil, da bo sočloveku nekaj dal, in ta
njegov namen sem mu gladko odpisala, češ, kaj boš pa dal, saj
ničesar nimaš.

To enostavno ni res!

Ima!

Ima srce, s katerim vidi potrebo sočloveka.

Vidi njegovo muko preko obleke in visokih pet.

Vidi tisto, kar manjka duši, kajti roko na srce, denar lahko ogreje
telo, ne more pa ogreti srca. Morda je človek doživel iskreno
pomoč sočloveka celo večkrat, kot sem jo imela priložnost
doživeti jaz.

Morda se je celo veliko bolje naučil prebirati neverbalno govorico
ljudi, ki odeti v debele volnene plašče hlepijo po toplini. Morda
pozna ta svet in moč severnega vetra na njem, ki vse skupaj sili,
da vse tesneje in tesneje tiščimo in k sebi privijamo svoje plašče,
svoje oklepe. Stran od sočloveka. Stran od topline.

Debelejši so naši plašči, bolj nas zebe. Vse bolj in bolj iščemo
toplino, ki jo lahko daje le človek. Njegove oči. Njegova pozornost.

Kot sončeva toplina, ki brezpogojno sveti in nas greje.

Sleče nas, da se drug drugega lahko dotaknemo. Sleče nas s
toplino in nam omogoča, da odvržemo te debele plašče, ki so tako
ali tako nek blef.

Navidezna zaščita.

Ali je jetniška celica tam, da varuje jetnika od nas, kreposti
preostalega sveta?

Ni nenavadno, da je bil moj plašč debelejši od njegovega.
Moje roke pa hladnejše.

Upiral se je desetaku, ki sem mu ga nazadnje le stisnila v tisto
rokavico. Nisva se prijateljsko razšla. Težko bi opredmetila pravo
vrednost te menjave in kdo je nenazadnje komu več dal.

No, zares je več dal – on.

Iz knjige Verjemi v svoj glas, Meta Grošelj >>

.

Naročilo knjige

Meta Grošelj, knjiga Verjemi v svoj glas

Meta Grošelj, knjiga Verjemi v svoj glas