Vsekakor sem mu precej podobna. Drži. Saj vendar ne more biti drugače. Ne vem, zakaj to kdaj izrečeš kot očitek? Ti si ga izbrala za mojega očeta in pri vsem skupaj nisem imela prav veliko besede. Takrat si bila vesela, da sta ustvarila življenje. Vsaj upam, da sem se rodila iz vajine pristne ljubezni. Težko bi mi bilo danes živeti s spoznanjem, da temu ni bilo tako. Da sem nemara plod laži, zlaganosti ali bolečine. Tedaj mi prizanesi. Lažje mi je živeti z lažjo, kot soočiti se z neljubo resnico.
Oče mi je dal del sebe, tako kot si mi ti podarila del tebe. Zame sta oba neprecenljiva. In edina, ki jima lahko rečem starša. Težko mi je, če kdaj slabo govoriš o očetu. S tem ko omalovažuješ njega, zavračaš tudi del mene. Boli me, če pred tabo in svetom ne morem biti cela. Ali lahko sprejmeš dejstvo, da moja ljubezen do očeta ni povezana z odnosom, ki ga imava midve? Če naklonjenost izkazujem njemu, to ne pomeni, da je bo zmanjkalo zate. Ne boj se, ne boš prikrajšana zanjo.
Ljubezen se z delitvijo ne zmanjšuje. Nasprotno, če ljubezen delimo, množimo srečo.
Želim si, draga mami, da bi me razumela. Mene, očeta in sebe. Ne zanikaj in maži s svojimi besedami trenutka ljubezni, ki me je ustvaril. Spomnim se, kako si mi kot majhni deklici vsak večer prebirala pravljice. V mnogih je bilo število tri povezano s posebno magijo. Dovoli mi, da nas tri ob pogledu na orumenele družinske fotografije ohranim v takšnem čarobno pravljičnem spominu. Pa četudi naši skupni zgodbi morda ni bilo usojeno imeti srečnega konca.
