Potrkam na vrata stare vaške hiše, prestopim tri ležerne mačke in jo z velikim nasmeškom pozdravim. S svojimi 80-letnimi rokami me stisne v objem še bolj kot jaz njo: »Poglej, kdo se je zmotil in prišel na kavo!« Nisem se zmotila, je pa v njenih besedah čutiti željo, da bi jo večkrat obiskala, v meni pa zbujena krivda, da tega ne storim. Moja zaveznica, h kateri hodim po življenjske modrosti.

»Pusti to,« me prekine, ko ji razlagam o svojem delu in sproti kuham kavo. »Povej raje, če imaš kakšnega pobeca.«

»Pobeca?«

»Ja, saj veš, fanta.«

Khm, kako naj to razlagam njej … Od vseh tematik tega sveta so moški res zadnja, ki bi jo pričakovala od nje. Ampak ja, imam. Gleda me v oči, kot bi iz njih brez vprašanj želela razbrati resnico ali ga imam zares rada, ali je tisti pravi.

»Zdaj ti bom nekaj povedala. Usedi se. Dobro me poslušaj …« natoči nama kavi, se odkašlja in začne: »Veš, tudi jaz sem bila enkrat mlada.« Oh, ne dvomim v to. »In sem se trapasto zaljubila v enega fejst pob’ca iz sosednje vasi.«

»Ja, vem, potem ste se poročili z njim in imeli tri otroke.«

»Ne govorim o njem. Zanj sem se odločila, da se poročim in ustvarim družino. Zares zaljubljena sem bila pa v drugega.« Za trenutek postane in zasanjano pogleda v daljavo. »Iz sosednje vasi je bil. Jože. Še danes živi.«

O, to pa bo nekaj najbolj sočnega, kar sem do sedaj slišala od nje. »Kako sva se imela rada … Ampak veš, takrat je bilo drugače – starši nama niso dovolili, da bi bila skupaj. On je bil z velike kmetije, jaz iz mesta, to ni šlo skupaj. Prav nikoli nisva prišla skupaj. Ampak, kako sva se imela rada …,« nekajkrat ponovi in ob tem kima bolj svojim spominom kot meni.

»Poslušaj me, Petra – taka stvar ne mine. Še danes ga imam rada, kot sem ga imela takrat. Po več kot 60-ih letih.«

»Joj, to je pa žalostna zgodba …« pripomnim.

»Ne. Ne razumeš. Sploh ni žalostna. Lepa je. Razen otrok verjetno najlepša zgodba mojega življenja. A ni lepo imeti nekoga tako rad?«

»To že, ampak nikoli nista prišla skupaj.«

»Drži. Vendar to ne pomeni, da ga zato ne morem imeti rada. Tega nama nihče ne more vzeti, nihče preprečiti. Po vseh teh letih se še vedno rada pogledava. Petra, nekatere stvari v življenju ostanejo za vedno.«

Pustim jo v njenem lebdenju prijetnih spominov in občutkov, vzamem skodelici in jih nesem proti umivalniku. V ozadju pa njeno tiho mrmranje pesmi. »Najina pesem,« mi pove, se nasmehne in malo pomiga v ritmu.

Svojo tresočo roko položi na mojo in jo rahlo a polno čutenj stisne. Nad njenim lepim nasmeškom mladenke izpred 60-ih let se v njenih očeh zalesketa solzica, morda dve. Ali sta bili morda moji?

… nekatere stvari v življenju ostanejo za vedno …