.

.

.

.

Pomagal ji je vstati. Blede ličnice so bile ostrih robov. Sključenih ramen je za nekaj sekund obsedela na robu postelje. Izgledala je shirano. Prijel jo je pod roko in ji pomagal vstati. Počasi sta stopala po stopnicah in Simon jima je sledil ter v rokah držal njen beli pulover.

»Na, mami, obleci se,« ji je rekel.

Nasmehnila se je in ga ubogala. Počasi so stopali čez kmetijo proti dvorišču. Sonce je sijalo na barvite krošnje Lejlinega sadovnjaka. Usedli so se v senco rožnate jablane. Simon se je kot nekoč čvrsto stisnil v njeno naročje in tam mirno zaspal. David je v grlu zadrževal cmok, ki se mu je delal, ko ju je opazoval. Polnil ga je bes, da ne more storiti prav nič, da mu je življenje postavilo ukano, ki nima rešitve. Ne s silo ne s potrpljenjem. Nobena puška, vojska ali zlata ploščica ji ne more pomagati. Povsem nemočno mora gledati, kako življenje zapušča mamo njegovega otroka. A hkrati ga je polnila sreča. Sreča, da je prišel do tukaj, kjer je. Da ne sedi v klopi bleščeče cerkve, počasi umirajoč od dolgočasja in nesmisla življenja, temveč je del njiju dveh. Po licu mu je stekla solza in skril jo je tako, da se je še sam stisnil k njima. Petje ptičev in poigravanje vetra je ustvarilo melodijo tega sončnega dne, za katerega si je želel, da bi trajal večno.

Šepetaje, da pri tem ne bi zbudila Simona, sta obujala spomine.

»Se spomniš tistega pisma?« je vprašal David. »Vsak dan znova sem ga prebral in ko mi je postalo že vseeno za vse, mi je le še tisti kos papirja nekaj pomenil.«

»Takrat sem bila tako jezna na svet. Zakaj se je moralo vse to zgoditi? Zakaj nisva mogla imeti normalnega življenja kot vse generacije pred nama? A v bistvu sva imela srečo … Poglej, kaj vse imava.«

Zazrl se je naokoli.

»Ja, lepo je.«

»Res sva srečna, veš?«

Pokimal je.

»Malo drugih je imelo tako srečo. A veš, o čem govorim?«

»Da sva preživela?«

Nasmehnila se je in odkimala. »Da sva živela.«

Zamislil se je.

»Resnično sem ti hvaležna za to. Ni vse v preživetju, če je tisti čas le neprestano bežanje, skrivanje in obup. Vsi nekoč umrejo, ampak le redki resnično živijo. In nauči to Simona, ko mene več ne bo. Pokaži mu življenje. Tisto pravo, kot si ga človek zasluži. Naj bo to na prvem mestu in preživetje na drugem.«