Draga moja punčka, biti pogumen je velika in dragocena vrlina.

Vendar ne misli, da je pogumen le tisti, ki z mečem neustrašno maha sovražniku pred očmi in zaseda prve bojne črte! Neustrašen ni samo bojevnik, ki srepo zre v obličje krvoločnega leva, ali pa ta, ki se drzne potopiti v brezmejna in temačna morska brezna.

Pogumni so lahko tudi povsem tihi, mirni in neopazni ljudje. Ti, v nasprotju s prvimi, bijejo notranje viharje čustvenih vojn. Njihove rane ne krvavijo, a so lahko globlje, kot seže meč, in skelijo bolj, kot boli razklano meso. Tudi ti so, vedi, neskončno pogumni, čeprav so nemi bojevniki življenja. Neustrašno verjamejo vase, tudi ko nihče drug ne. V iskanju poguma, draga moja punčka, sledi slednjim. Tako kot oni si nikoli ne pusti vzeti lastne volje in sanj. Vselej živi svojo željo.

Pogum je energija, ki te bo (pri)silila, da vstaneš, četudi bi najraje obležala. Je notranja moč, ki ti pravi, da stori tako, kot misliš, da je prav. Četudi si edina, ki tako misli, in ni nikogar drugega, ki bi stopil na tvojo stran. Vendar to vseeno stori! Navkljub vsemu in vsakemu. Zato, ker v to verjameš in tako čutiš.

Pogumna si, ko si drzneš biti to, kar si. Verjemi, da si. In boš. 

Iz knjige MAMA HČERKI, dr. Lucija Čevnik >>