Živel je mož, ki je imel štiri sinove. Želel je, da se njegovi sinovi naučijo, da stvari in ljudi ni dobro prehitro soditi. Odločil se je, da bo vsakega izmed njih poslal, da si dobro ogleda hruško, ki je rasla daleč stran.

Prvega sina je poslal opazovat drevo pozimi, drugega spomladi, tretjega poleti in najmlajšega jeseni. Ko so se vsi štirje vrnili, jih je poklical k sebi in jih prosil, da opišejo, kaj so videli.

Prvi sin je dejal, da je hruška grda, upognjena in zvita. V njej sploh ni nobenega življenja. Drugi sin se ni strinjal. Rekel je, da so veje drevesa polne zelenih brstičev in veliko obljubljajo. Tretji sin se ni strinjal ne s prvim in ne drugim bratom. Dejal je, da je bilo drevo polno cvetov, ki so tako sladko dišali in izgledali tako lepo, da je bilo to nekaj najlepšega, kar je kdaj videl. Drevo ga je popolnoma očaralo. Zadnji sin se je razburil in vsem trem bratom rekel, da prav nihče od njih nima prav. Veje drevesa, ki ga je videl on, so bile tako polne zrelih sadežev, da so se pod težo sladkobe upogibale. Drevo je bilo polno življenja.

Nato je oče svojim sinovom razložil, da ima vsak izmed njih prav, saj je vsak videl le en letni čas v življenju drevesa. Povedal jim je, da drevesa ali življenja človeka ne moremo soditi zgolj po enem letnem času ali po enem obdobju, saj je bistvo tega, kdo smo, mogoče oceniti šele na koncu, ko se iztečejo vsi letni časi. Če obupate, ko je zima, boste zamudili obljubo pomladi, lepoto poletja in izpolnitev jeseni. Ne ocenjujte življenja na osnovi enega težkega obdobja. Naj bolečina enega letnega časa ne uniči veselja vseh ostalih.

Vir: slovenec.org