Piše: Tamara Andrašič

Veliko ljudi skrbi in jih je strah, kaj bo v prihodnje z njihovim delovnim mestom. Bomo sploh imeli službo? Kako? Kdaj? Kako bomo sedaj sploh naprej živeli?

Veliko ljudem se je zamajala, zameglila ali nekako prestavila slika o poslovni prihodnosti. Tudi meni. Nekam, kjer ne vemo, kaj bo sledilo. Lahko samo razmišljamo in sklepamo kako bo, če bo in ko bo. Drugače. Boljše? Slabše?

Iskreno – ne vem. 

Zato sem se odločila, da z vami delim svojo situacijo. Zato, da povem, kako se z ne ravno enostavno situacijo spoprijemam sama, da ne padem v obup in nižjo raven zavedanja. Delim zato, da ne bi gojili jeze in agresije, ker nam to ni v nobeno korist. S tem okrog sebe samo ustvarjamo zmedo in še večji nepotreben kaos.

Ne glede na to, v kakšni poziciji smo se znašli, ni potrebne enormne panike in velikanskega strahu. Bo že minilo, vse mine. Umirimo se, dihajmo in se potrudimo, da ostanemo pozitivni. Ne mislim s tem, da se pretvarjamo, da je vse v redu in bi gojili neko umetno veselje in jupiii jaz sem v svojem svetu in ribe v akvariju mi bodo naredile zlate drekce. Verjetno ne bodo.

Ja, seveda, normalno je, da nam ni vseeno in tudi jaz vmes pomislim, kako naprej, vendar kljub temu ohranjam zaupanje in vero. Ker se vedno vse uredi in je za nas poskrbljeno. Vsega je dovolj. Ne bomo ostali brez hrane, niti brez dela. Ker vsak nekaj zna in zmore, a ni res? In VSAK izmed nas lahko nekaj da.

Če se povežemo (kot bi se že davno lahko) si bomo na tak način pomagali in rešili eden drugega.

Moja situacija? Pogodba o zaposlitvi mi je potekla novembra 2019, naslednje 4 mesece sem dobivala nadomestilo iz zavoda in hkrati razmišljala o štiriurni samozaposlitvi. Za naslednje 4 ure čakam komisijo za invalidsko upokojitev. Zaradi trenutnih razmer mi je komisija za upokojitev sporočila, da se vsaj do poletja ne bo premaknilo nič. Razumem. Zdaj vse miruje, v mesecu marcu sem ostala brez vsakega dohodka, nadomestila so potekla in do denarne pomoči nisem opravičena.
Ta trenutek imam edino le prijavljeno pravno podlago – samozaložbo za prodajo knjige, ki sem jo izdala pred 8 meseci.

Torej je moj edini vir zaslužka prodaja knjige ZAUPAJ ŽIVLJENJU. No, prejela sem tudi mail od distribucije, ki skrbi za prodajo, da zaradi situacije ne izplačuje ničesar. Popolnoma jih razumem …

Hja, je pa na drugi strani realnost ta, da živim v najemniškem stanovanju, dobivam položnice in poleg tega še davek in storitve računovodstva. Potem je tu še strošek hrane. Hvaležna sem za partnerja, od katerega je odvisno, kaj bomo dejansko jedli. V takih situacijah se krasno pokaže, kako pomembna je hvaležnost za vse, kar imamo in koga imamo ob sebi, da to cenimo in ne da smo pozorni na to, česar nimamo in bi še želeli.

Zaradi teh dejstev nisem uboga in ni namen, da vam jamram. Je le oris situacije, v kateri sem, da poudarim bistvo: Kaj bi naredila s tem, če paničarim in sem živčna? Zagotovo nič dobrega za svoje zdravje, poleg tega bi si s strahom zniževala vibracijo in se s tem pahnila v ustvarjalni krč.

Zato je pomembnejše, da se umirjam in najdem pozitivne vidike trenutne situacije. Vedno so. Hvaležna sem naprimer času, da lahko počivamo. Zaupam življenju in procesu, čeprav sploh ne vem, kaj me čaka. Ne morem spremeniti danih dejstev, lahko jih samo sprejmem in dovolim, da je, kot je. Ustavimo se, umirimo svoj um in misli, sprejemajmo situacijo in si dovolimo, da mine. Ne jamrajmo, ampak dvigujmo pozitivno energijo, medtem ko “čakamo”. Meni osebno koristijo afirmacije za umirjanje uma, dihalne vaje za telesno sprostitev in za meditacijo uporabljam slikanje. Povezujem se z naravo in njenimi neprecenljivimi dobrinami. In seveda, da ne pozabim na živali, ki so odlični terapevti in ljudem pomagajo pri skrbi za umiritev.

Izkoristimo to “pavzo”  zase, da delamo tisto, za kar smo imeli prej morda izgovor, da ni časa. Zdaj imamo super priložnost prav za to. Kaj ni to dobro?

Danes sem se vprašala: “Kaj lahko dam, da bo drugim morda vsaj malo lažje ob zavedanju, da ni čisto sam v tem?” Eden od mojih načinov je verjetno pisanje. Zato vam lahko danes podarim ta zapis, to lahko naredim. Nekaj majhnega, ampak za začetek pa nekaj le je. In vsekakor je bolje kot nič. Imejte se lepo, kljub vsemu se da, če se le tako odločimo.

Tamara Andrašič, avtorica knjige ZAUPAJ ŽIVLJENJU >>


SI ŽELITE IZDATI KNJIGO?

Če iščete založbo ali ste kot samozaložnik – v obeh primerih vam lahko pomagamo.

Več informacij >>