Odkar pomnim, so bile knjige del mojega življenja. Že od prvega razreda so me vabile k odlikovanju za bralno značko, tako slovensko kot kmalu tudi angleško. A niso mi pomenile samo to, da dokončam nekaj, ampak so bile zame življenje.

• V najtemačnejših dneh so mi reševale življenje, večkrat kot sem jim dala zaslugo.
• Reševale so me iz prijemov žalosti, nesamozavesti in mi dale vedeti, da je na tem svetu vse mogoče.
• Dajale so mi pogum vedno znova in znova, da sem prebrodila tisto, česar sem se najbolj bala.
• Pomagale so mi doživljati skozi zgodbe tisto, česar nisem sama zmogla doživljati zaradi bolezni.
• Dan za dnem so mi krajšale dni, hranile mojo dušo, da se ni sesula, ampak sem vztrajala naprej.
• Skozi zgodbe sem doživljala smeh, žalost, veselje in najpomembnejše, z vsako novo zgodbo je prišlo več upanja.

Ljudje so mi radi govorili, da samo z branjem knjig ne bom nikoli prišla daleč. Govorili so, da moram v svet, se družiti z ljudmi, a moj svet so bile knjige. Bile so moje prijateljice, tiste iskrene, ki me niso sodile, in zavetnice, katerim sem zaupala svoje solze, medtem ko sem jih skrivala pred drugimi in svetom.

Z njimi sem se učila odraščati, biti kakršna sem danes, medtem ko so se tisti, usposobljeni za to, trudili, da bi mi vcepili medicinsko znanje in bi delala tako kot še mnogo drugih bolnikov.  A bila sem unikat, tako kot vsak med nami in nisem dopustila tega. Z vsemi močmi sme se vedno upirala, da ne bi bila takšna kot drugi, ampak bi ostala čim bolj zvesta svoji divji naravi. Povzemala sem navdihe in pogum junakov, ki so se borili v zgodbi. Najrajši sem imela tiste dramatične ljubezenske zgodbe, saj brez zapletov pri meni ni šlo, tako v samem življenju kot v zgodbah. Konci mojih zgodb so bili vedno pozitivni, srečni in me vodili do tega, da sem se tudi sama večkrat upala videti v prihodnosti s srečnim koncem.

Nekako pa je bila v mojih sanjah vedno prisotna tista nemogoča želja. Želela sem napisati knjigo, o svojem življenju, ki bi na poti žalosti in neuspehov vodila nekoga drugega do tistega srečnega konca, o katerem sem sama nekoč sanjala. Sanjala sem o knjigi, ki bo navduševala mnoge ljudi in jim mogoče dala vsaj kanček upanja, da je tudi za njih na koncu srečen konec in predvsem to, da niso sami.

To so bile moje sanje, ki se danes spreminjajo v resničnost. Spreminjajo se v moj še srečnejši čas, o katerem sem nekoč samo brala v knjigah, danes pa ga z vsem pogumom, ki so mi ga dale knjige in tisti iskreni ljudje ob meni, uresničujem. Hkrati pa upam, da bo moja knjiga spremenila življenje na boljše vsaj enemu bralcu, ga pognala z upanjem in močjo v nov dan, z vso pozitivo, ki jo bo premogel.  Vsak zmore, a včasih vsak potrebuje le eno dobro besedo ali dobro knjigo, da ga napoti na pravo pot.

Špela Novak, avtorica prihajajoče knjige Življenje z volkom