Piše: Meta Golob, hčerka Edite Kurent, avtorice knjige ČUDEŽI
Več kot leto je že, odkar se je mami poslovila. Ne morem pozabiti zadnjega tedna, ko je bila še fizično z nami. Bilo je spokojno, svojevrstno, na trenutke dramatično in “odtrgano”, po drugi strani pa skoraj romantično.
Ko se ji je stanje začelo slabšati, so jo sprejeli v bolnico. Res ni bila v dobrem stanju, nekaj dni je bila na intenzivni negi … Sprva smo, kot vselej, iskali sto in en način, da bi se stanje izboljšalo. Spomnim se trenutka, ko je rekla, da odhaja. Prej je to že kdaj rekla, a je bilo v ozadju slišati obup in čutiti je bilo, da v resnici ne misli tako. Tokrat pa je bil v ozadju mir. Ne znam opisati, kakšen kamen se mi je takrat odvalil!
Prej bi jo prepričevali, da temu ni tako, da se bo gotovo spet kaj obrnilo … tokrat pa so z največjo pomirjenostjo odpadle skrbi kako jo dvigovati, kaj reči, kako dvigniti razpoloženje … Končno sem lahko mirno dihala in podpirala vsak trenutek posebej, brez skrbi, kako bomo zmogli naslednji korak.
Končno smo mirno govorili o odhodu – brez občutka, da jemljemo upanje. Bilo je težko, naporno, a čutila sem mir. In neskončno hvaležnost do vseh prijateljev in znancev, ki so nas vse neizmerno podpirali. To je res neverjetno!
Naša draga mami si je zaželela, da bi šla še enkrat na morje. Kdor jo je poznal, si to verjetno lahko predstavlja-zelo nemočna in v bolečinah si je na intenzivni zadala, da želi na morje. V tistem trenutku je izgledalo nemogoče, zato je večina močno nasprotovala. Bilo pa je nekaj oseb, ki so nas opogumile in rekle, naj le gremo, dokler nekako lahko. Mami si je želela samo do tam, pa tudi če poti nazaj ne bi zdržala …
Vse skupaj sem videla kot dogodivščino, krasen izlet … Klicala sem različna podjetja z reševalnimi vozili, pa kar nisem prenesla, da bi bil zraven še nekdo v bolnišnični uniformi (brez osebja se ne da najeti reševalnega vozila), cena so pa sploh vratolomne. Odločili smo se za avtodom.
Sredi junija sploh ni bilo enostavno najeti avtodom, sploh samo za en dan. Za enega smo se dogovorili, a ko ga je mož zjutraj želel prevzeti, ni šlo. Letal je naokrog in po dolgem času končno enega našel. Medtem sva se uspela zakleniti izven prijateljičinega stanovanja, v njem pa je bil manj kot leto star sin, sam. Uf, koliko adrenalina! Sredi Ljubljane je splezal na drevo, vlomil skozi okno in potem od znotraj odklenil vrata. Ja, razburljivo! Medtem je ostali del ekipe čakal na odpustnico, sprejemal navodila in se pripravljal na pot.
Seveda v bolnici nismo povedali, da gremo na morje – že za domov se brez dobrih prijateljev, ki so nam nudili medicinsko podporo, ne bi uspeli dogovoriti. Ko potrebuješ tako močna protibolečinska sredstva, žal ne moreš biti doma. Razumem argumente, a se mi res zdi škoda za vse, ki morajo posledično odhajati v bolnišnici. In res srčna hvala ljudem, ki so nam omogočili, da je šla mami lahko domov.
Ko so bile formalnosti urejene, smo jo skrivoma prenesli v avtodom in se odpravili na morje. S prijateljicami smo jo skupaj hladili, se šalili, peli … imeli smo pravi izlet! Ati se je bremenil, ker je bila na cesti gneča, ona pa se je le smejala in rekla, da gremo na morje in se nam ne mudi :). Z vozičkom smo jo uspeli spraviti v vodo. Prizor je za moral biti za ostale kopalce precej nenavaden, a se nismo ozirali. Bila sem presrečna, da smo ji lahko izpolnili (zadnjo) željo!
Pred tem smo doma pripravili prostor zanjo in najeli dvižno posteljo. Nenavadno, ampak podobno urejen prostor je točno leto prej čakal na Tiamovo rojstvo. Želela sem si roditi doma in med enim in drugim prehodom sem v trenutku videla tooooliko povezav.
Ko smo prispeli domov, se je začel poln a tudi naporen teden. Ne, brez prijateljev ne bi šlo! Dokler nismo obvladovali bolečin, je bilo res težko. Sprva nisem želela biti poleg vseh naprav. Bile so mi grozne. Strah me je bilo, da naredim kaj narobe. Nekateri so prišli in z meditacijo ter molitvami držali prostor, drugi so jo masirali, imeli smo celo pravi koncert manter na vrtu! Spet drugi so stali ob njej in sledili trenutnim potrebam, dihali z njo … koliko povezav z rojevanjem! Krasna pomoč je bila tudi čuječnost ob njej ponoči, da smo si lahko malo odpočili, pa kuhanje in varstvo. Tiam je tiste dni čutil gostoto dogajanja in se je želel vsak sleheren trenutek dojiti. Samo da me je videl, bi se že prisesal. Ko je bil z drugimi, je bil v redu, zato sem bila globoko hvaležna, da so se bili ljudje pripravljeni ukvarjati z njim.
Mami pa je bila ob vsem tem mirna, odločena, da odhaja in je, če je bilo komu hudo, celo mirila druge. Imela je tako raznoliko podporo, od bobnanja v Afriki, molitev v Indiji, do mantranja na Baliju in v Ameriki. Ko zdaj gledam na tisti čas, se mi zdi, da je trajal neskončno dolgo, hkrati pa je bilo dogajanje tako zgoščeno, da ni delovalo, da traja dolgo. Trudili smo se, da smo jo čim manj ogovarjali in je nikakor nismo želeli spraviti “v glavo”. Vedeli smo, da ji bo prehod lažji, če bo misli manj, če bo zavest višje – tako bo tudi manj v fizičnem telesu, vse bo lažje spustila … Spet tako močna povezava s porodom!
To je trajalo kakšen teden, sploh ne vem kako dolgo, čisto sem izgubila občutek za čas. Ves čas smo iskali ustrezen položaj … Jedla ni gotovo več kot en teden, si je pa zadnje dni zaželela kakšno ledeno sadje, ga imela v ustih, in ga dala ven. Ob večerih smo jo peljali ven in jo na travi malo obrisali, se podružili … ves čas so bila vrata odprta in ljudje so prihajali in podpirali vsak trenutek posebej. Dokler ni, popolnoma prisebna in nadvse lepa, zaspala. Spanec je postajal vedno globlji, dihanje pa redkeje. Ob njej smo preživeli noč, dokler ni zjutraj umirjeno še zadnjič izdihnila. Spet smo bili zbrano ob njej in smo ji z vsem srcem želeli, naj gre. Z ničemer nismo hiteli, bilo je lepo.
Jaz sem čutila, da potrebujem gibanje, zato sem obula rolerje in se “zlaufala” kar se je dalo. Kako gibanje ob takih trenutkih napetosti dobro dene! Trenutek truge je travmatičen in to je bilo tisto, kar se me je precej dotaknilo. A komaj so jo odpeljali, že so v isti prostor vstopili prijatelji v belem in se nam pridružili v petju mantre Akaal. Hvala vam! Bilo je tako čarobno …
Tiam je kobacal od enega do drugega, si jih ogledoval in kdo ve kaj se mu je podilo po glavi. Toliko naboja … S petjem manter smo nadaljevali še kar nekaj dni; vsak dan zvečer smo imeli vrata odprta in en večer za drugim so prihajali različni ljudje. Ogromno ljudi je povedalo, kako so s težavo prišli, a jim je petje in nasploh energija pri nas pomagala, da so Edito spustili in se ob tem pomirili. Krasni večeri so bili! Mami se je že prej s prijateljico dogovorila, naj vzame, če ji je všeč kaj njenih oblek. Jaz sem čutila, da moram s praznjenjem začeti takoj. Kar smo pri Simonu (brat, ki je umrl nekaj let pred tem) sprva pustili, je bilo čez čas tako težko pospraviti … Česar izbrana prijateljica ni vzela, sem ob večerih po petju razstavila za hišo in ljudi prosila, naj, če jim je le kaj všeč, vzamejo. Tako vesela sem bila, da stvari grejo, da se dela prostor za novo, hkrati pa so me izrazi ljudi, ko so dobili nekaj Editinega, resnično razveselili.
Ta čas in že prej je prijatelj urejal stvari za pogreb v Truškah, tekla so dogovarjanja, v sami organizaciji pa je bilo spet veliko prostora za čudeže.
Samo slovo imam v toplem in ljubezni polnem spominu. Vedno se spomnim na P. Coelha, ki pravi “Death is just a door into another dimension”. Verjamem, da se je bliskovito preslikala v drugo dimenzijo, na nek način pa ostaja z nami. To sem celo nekajkrat preverila, izkušnja je bilo silovito močna, še zdaj dobim solze v oči, beseda ČUDEŽ pa se mi ob tem zdi premalo.
Zdaj ne preverjam več. Vem, da je tu, a jo pustim. Včasih jo kaj prosim, sicer pa si mislim, da je svoje poslanstvo tu opravila. In ji želim le polno ljubezni na poti naprej …