Lahko hodimo po vsem svetu, iščemo srečo, nove izkušnje, znanja in radosti, a tudi če bomo šli na konec sveta, bo naša duša vedno hranila najlepši spomin na kraj, kjer smo povsem zvesti sebi. Na edini prostor na tej Zemlji, ki ga poznamo do potankosti in ki tudi on pozna nas v dno srca. Kotiček, kjer smo doživeli toliko lepega, včasih morda tudi kaj neprijetnega. Prostor, ki smo si ga tolikokrat delili z našimi bližnjimi in domačini.

Nobena juha ne premaga tiste, ki jo skuha naša mama, pa tudi če se je loti sam Jamie Oliver. Ni ga kotička na tem širnem planetu, ki bi nam dal več spominov, kot dežela, kjer smo doma. Morda imajo Parižani svoj Eifflov stolp, a mene bo le stolp ljubljanskega gradu vrnil v dragoceni čas pred leti, ko sem ga obiskala s starši. Morda se Rimljani bahajo s svojim Kolosejem, a jaz bom vedno pomnila, kako me je fant prvič stisnil k sebi, ko sva sedela na sedežih ljubljanskega kina po imenu Kolosej – na tistega 17. maja 2014, ki še danes velja za najin skupni začetek. Številni filmi vključujejo posnetke mostu Golden Gate v San Franciscu, a le vzdolž našega Tromostovja so moje pete tolikokrat stopale v družbi peta mojih prijateljev. Londončani se lahko pohvalijo z Big Benom, a meni najlepše zveni zvon trnovske cerkve, tik ob osnovni šoli, ki sem jo obiskovala nekoč, ko sem bila še dekletce. Nizozemska morda res slovi po najlepših tulipanih tega sveta, a meni so najljubše marjetice, ki rastejo na naših tleh in sem jih nabirala, ko sem bila še majhna punčka, ter jih ničkolikokrat podarila mamici.

“Človek prepotuje ves svet v iskanju tistega, kar potrebuje, in se vrne domov, da to najde.” George A. Moore

Maja Buzakovič v knjigi O ČEM PA VI SANJATE? >>