Bilo je, ko sem bil star približno pet let.
Na oblačen popoldan smo doma ostali mama, prababica in jaz. Babi je ravno delala popoldansko izmeno, medtem ko je stric pohajkoval po nogometnem igrišču v Štepanjskem naselju. Mama je v kuhinji pripravljala pozno kosilo. Dišalo je po pečenem krompirju in mesu, medtem ko se je za prababico grelo mleko.
Sedel sem na stolu in brskal po časopisu. Brati še nisem znal, a gledati slikice se mi je od nekdaj zdelo zelo zabavno. Mama je odnesla prababici skodelico čokolešnika, jaz pa sem se lotil svojega obroka. Vrnila se je v kuhinjo in se lotila pomivanja posode. Nenadoma je nekaj počilo. Slišati je bilo, kot da se je nekaj razbilo. Mami je skočila v sobo, jaz pa takoj za njo. Prababica je namerno na tla vrgla skodelico čokolešnika. Saj veste, kakšni so dementni ljudje. Ukvarjati se moraš z njimi približno tako kot z majhnimi otroki. Nenehen nadzor, razlaganje, hranjenje in še številne druge stvari.
Mami je znorela in začela kričati nad prababico. Prestrašeno sem stal med vrati in gledal. Obnemel sem. Oblila me je mrzlica. Tresel sem se. Prababica se je začela upirati, mami pa jo je zagrabila in jo želela spraviti v posteljo. Kričala je nanjo: »Umiri se!«
Prababica je tulila nazaj: »Pusti me, boli me.«
Zelo se je upirala, nakar je moja mami dvignila roko in jo močno udarila. Otrpnil sem. Želel sem pobegniti, a mi noge niso dopustile. Ni je udarila samo enkrat. Udarec za udarcem, vsakič bolj nasilno in bolj grobo. Nepremično sem stal med vrati, popolnoma otopel in prestrašen, v ozadju sem pa slišal prababičine krike: »Auu, boli, auuu, prosim, nehaj, boli.« Mami jo je pa še kar naprej tepla, dokler ni prababica obležala na postelji, popolnoma solzna in nepremična.
V zraku je bila čudna energija. Nenadoma se je moja mami obrnila in v očeh sem videl zlobo, kakršni nisem bil priča še nikoli v življenju. Dojela je, da sem videl čisto vse, saj sem popolnoma prebledel stal v ozadju, brez besed. Hitro je skočila do mene, se z roko zagrebla v moje goste rjave lase in me povlekla iz sobe.
Strah me je bilo. Pribila me je ob steno in vame uperila svoje zeleno svetlikajoče se zlobne oči. Vprašala me je: »Kaj si videl?«
Odkimal sem ji in rekel: »Nič.«
Še bolj grobo me je zagrabila in vzkliknila: »Videla sem te stati med vrati, se pravi, da si videl vse.« Z drugo roko me je zagrabila za vrat, me stisnila in mi zabrusila: »Tako majhen in tanek vrat imaš, ne želi si, da ti ga zlomim. Če te bo babica zvečer vprašala, kaj se je zgodilo, ji boš rekel, da se je prababica udarila ob stol. Si me razumel?«
Gledal sem jo in nisem vedel, kaj naj ji rečem. Prestrašeno sem odvrnil: »Ampak …, ali me nisi učila, da ne smem lagati?«
Iz prihajajoče knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Izgubljeno otroštvo
