Pedopsihiatrinja se je usedla nasproti mene, se mi prijetno nasmehnila in se mi predstavila. Kot vsem zdravnikom pred njo sem tudi njej moral opisati hojo v spanju in vse epizode ter odgovoriti na nekaj vprašanj.
Nekaj si je zapisovala v svojo beležko, nato pa me je vprašala: »Kako se pa razumete s svojo mamo?«
Nepremično sem sedel in previdno odgovoril: »Pa v redu.«
Pogledala me je in mi rekla: »Ne deluješ ravno prepričljiv.«
Tihoma sem sedel in se izmikal njenim pogledom.
Nekaj časa me je opazovala, nato pa mi je dejala: »Saj veš, da mi lahko poveš kar koli. Tale najin pogovor je strogo zaupen in ostane strogo samo med nama. Verjamem, da je to nekaj novega zate in da imaš nekakšen odpor oz. nezaupanje, ampak jaz sem tu, da ti pomagam. Ampak težko ti bom pomagala, če mi ne boš nič povedal.«
Prijazno se mi je nasmehnila in mi ponudila bombon. Gledal sem jo s previdnostjo in vprašal: »In kako naj vem, da se boste držali tega? Kako naj vem, da vam lahko zaupam?«
Nežno me je prijela za roko in mi zatrdila: »Ker drugače lahko izgubim službo. Tako ob študiju kot ob prejemu licence sem zaprisegla k molčečnosti glede težav svojih klientov. Kar mi boš povedal, bom zadržala strogo zase.«
V tišini sem procesiral njene izrečene besede, nato pa ji prišepnil, da me mama slučajno ne bi slišala: »Nimava ravno najlepšega odnosa, na žalost.«
Pokimala je in me vprašala: »Kako pa je videti ta vajin odnos? Mi želiš povedati kaj več o njem?«
Globoko sem vdihnil in ji začel opisovati: »Ni več ljubezni med nama. Ne vem, ali je sploh kdaj bila obojestranska. Nekako je že od rojstva naprej razočarana, zato ker je rodila sina in ne hčerke. Veliko popiva, ima težave z alkoholom. Velikokrat je nasilna do mene, ne le fizično, ampak tudi psihično. Nenehno me ponižuje in žali in kar koli naredim, zanjo nikoli ni dovolj dobro. Nikoli ni ponosna name. Vedno me le kritizira.«
Videl sem, kako si zapisuje te stvari, nato pa me je vprašala: »Si se poskušal pogovoriti z njo? Si njej to kdaj povedal?«
Pokimal sem: »Sem. Večkrat sem ji skušal dopovedati, pa ji je vseeno. Do mene je zelo hladnokrvna. V javnosti se pretvarja, kot da me ima rada in da ji nekaj pomenim, doma me pa na vsak način poskuša zbijati na tla in mi jemati voljo do življenja.«
Sedela sva v tišini, nato pa me je vprašala: »Pa jo imaš še vedno rad? Bi si želel popraviti odnos z njo?«
Tihoma sem razmišljal, nato pa sem ji zatrdil: »Seveda da bi. Še vedno je moja mami, pa čeprav slaba, ampak že dolgo tega sem prenehal upati, ker se kot oseba ni nič popravila. Če ne bi bilo moje babice in mojega strica, da bi mi nudila oporo, bi že zdavnaj obupal nad življenjem.«
Gledala me je in kimala ter me vprašala: »V kakšnem odnosu je pa z njima?«
Odvrnil sem: »V bistvu smo mi trije zelo povezani, z njo se pa nihče ne razume kaj dobro. Svojega brata se boji, z mamo se nenehno prerekata, mene pa sovraži. Velikokrat mi očita, da sta me onadva obrnila proti njej, čeprav sem si od nekdaj želel, da bi bili ena velika in srečna družina.«
Gledala je v svoje zapiske in premišljevala. »Misliš, da te res sovraži? Ali je možno, da starši sovražijo svojega otroka?« me je vprašala z zanimanjem v očeh.
Pogledal sem jo in dejal: »Včasih sem verjel, da je nemogoče. Zdelo se mi je nesprejemljivo, da bi starši lahko sovražili svojega otroka, a mi je moja mama pokazala, da je to zelo resnično in boleče. In to ne enkrat. Niti samo dvakrat. To mi v zadnjem času dokazuje vsak dan.«
Prijela me je za roko in mi jo čvrsto stisnila: »Iskreno mi je žal, da doma preživljaš takšno stisko. Nihče si tega ne zasluži, predvsem pa ne tako v redu fant, kot si ti.«
Iz prihajajoče knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Izgubljeno otroštvo
