Sedemnajstletna Iva Hancman je postala zmagovalka natečaja Mladi pisatelj leta 2024! Prevaljčanka, ki obiskuje tretji letnik Gimnazije Ravne na Koroškem, je prepričala s svojim bogatim besednim zakladom in pomenskim sporočilom, ki ga je spretno ovila v zgodbo knjige z naslovom Mozaik. 

Iva, kaj ti pomenijo knjige, kaj branje in kaj pisanje? 

Zdi se, da mi branje in pisanje z leti pomenita več in več in da se vedno bolj zavedam vpliva, ki so ga imele knjige (in ga še vedno imajo) na moje življenje. Neskončno sem hvaležna sama sebi v preteklosti, za čas, ko sem ga v knjigah preživela več kot kjerkoli drugje, saj sem takrat sama sebi podarila besede in z njimi ljubezen do pisanja. 

Zakaj si se odločila, da sodeluješ na natečaju Mladi pisatelj leta? 

Natečaj mi je predstavil oče in mi predlagal, da se ga udeležim, saj so mi bile vse zahteve kot pisane na kožo. Ker sem imela neko okvirno idejo za zgodbo, ki je kot mnogo drugih nisem imela kam dati, se mi je ta natečaj zdel lepa priložnost za njen izkoristek.

Kako je potekal proces pisanja knjige? 

Okvirno zgodbo sem že imela, ampak bila je skrajno površna in neoblikovana. Niso mi bile znane ne podrobnosti o osrednjih osebah, ne o njihovih namenih, ne o odnosih med njimi in v megli je večino tega še vedno ostalo med pisanjem samim. Najprej sem na začetno stran zvezka vrgla vse koncepte, ki sem jih želela vključiti, veliko katerih je ostalo neuporabljenih, ter vse osebnostne lastnosti, ki so se mi zdele zanimive za posamezne like in jih počasi spravila v še vedno neurejeno celoto. Potem sem se lotila pisanja v enakem zvezku. Nespametno sem začela previdno in grozno počasi, kar sem se slej ko prej naučila, da ne vodi v pravo smer in tako mi je samo pisanje na roko vzelo okrog štiri mesece, potem pa še trije za pretipkovanje in urejanje ter drugo polovico zgodbe. 

Kaj je glavno sporočilo knjige?

Sama bi določila dva. Imaš potenical, imaš talent. Ne rabiš karkoli, kogarkoli, da ga izbeza na plano, ker je na samem površju in čaka. Potrebno se je zavedati trenutnih blagorov in ne grabiti po več, kot imamo ljudje grdo navado delati, samo tako sta namreč mirnost in sreča vdana sopotnika. 

Komu bi priporočala to knjigo, zakaj naj bi jo prebrali?

Knjigo bi priporočila vsem tistim, ki na trenutke postanejo slepi za vse sposobnosti in talente, ki jih gojijo, dokler ta slepota ne mine in zgolj potrdi ves čas, ki so ga zapravili s strahovi o neobstoječem. 

Kakšno se vidiš v prihodnosti?

Privlači me tujina in potovanja in želim si biti vse kar sem lahko, želim izmozgati dane priložnosti. Pričakujem, da me bodo še naprej nesli tokovi književnosti in jezika, tako angleščine kot slovenščine, in se zanimam tudi za študij v teh smereh. Kar pa se poklica tiče, me zanima karkoli v teh vodah: od prevajalstva in uredništva do pisateljstva.

Katere knjige najraje bereš in koliko bereš?

Zadnje čase ne berem kolikor bi rada, saj mi šolske in druge obveznosti zavzamejo veliko večino dneva, ki, na mojo veliko žalost, ne obsega več kot štiriindvajset ur. Moj cilj je v prihodnosti imeti več časa za branje in pisanje, kar, če so mi zvezde naklonjene, bo tudi del mojega poklica. Zadnje čase najraje berem klasične in psihološke romane, kot so “Tujec” Alberta Camusa ali “Skrivna zgodovina” Donne Tartt. Rada posegam tudi po poeziji, čeprav bolj poredko, in moja najljubša kar zadeva lirike že leta ostaja Sylvia Plath.  

Tvoj najljubši citat?

“Ne upogibajte, ne razvodenite, ne poskušajte je narediti logične; ne prirejajte svoje duše v skladu z modo.” Franz Kafka.