Med dremanjem na balkonu me nenadoma predrami nekakšno glasno kričanje. Odprem oči, se pretegnem in stopim k ograji. Pogled mi seže nedaleč stran na otroško igrišče, kjer kopica majhnih otrok kriči, skače in se igra. Kopljejo v peskovniku, plezajo po toboganu, tečejo in se smejejo, se igrajo skrivalnice, starši pa z nasmehom do ušes opazujejo, fotografirajo in snemajo svoje otročičke. Toliko smeha, energije in zabave.

Ah, otroštvo … Obdobje v življenju, ki je res nekaj posebnega in edinstvenega. Svoboda, ki predstavlja različne dejavnosti in igre na ulici, kot so nogomet, košarka, odbojka, med dvema ognjema, risanje s kredo po tleh, dolge vožnje s kolesi in rolkanje, bujenje sosedov ob sedmi uri zjutraj, vsakič prespati pri nekom drugem, iskanje sladoleda in sladkarij pred kosilom, potolčena kolena, odrgnjeni komolci in številne poškodbe, ki nam nikoli niso preprečile, da se ne bi igrali še naprej.

Prednost otroštva je, da so otroci vedno veseli, nasmejani, živi, pozitivni, brez skrbi in težav, živijo zase in ne za druge, praktično lahko počnejo, kar želijo, brez kakršnih koli obveznosti. Vsi jih imajo radi, lahko so, kar si želijo biti. En dan želijo biti zdravniki, drugi dan profesionalni nogometaši, spet tretji bogati direktorji. Najlepše od vsega pa je, da cenijo malenkosti in majhna presenečenja, od koščka čokolade do majhne igračke.

Vsak otrok bi moral uživati obdobje otroštva, biti zadovoljen sam s seboj, početi številne zabavne stvari, uživati sleherni trenutek, ceniti vsako stvar, vsako malenkost, vsak dan kot da je zadnji.

Ključ do uspešnega otroštva pa je odnos in ljubezen staršev do svojih otrok. In to zaupanje med starši in otroki se splete prav v obdobju otroštva. Če se ne takrat, se na žalost nikoli.

Najbolj ironično od vsega je, da kot otroci to obdobje doživljamo kot večnost; vsi hočemo čim hitreje odrasti, postati odgovornejši, se dokazati in skrbeti sami zase. V bistvu pa je to najlepše in najboljše obdobje našega življenja, saj ga takrat preprosto samo živimo.

Tako dolgo sem občudoval dogajanje na igrišču in razmišljal o otroštvu, da me je popeljalo nazaj, daleč nazaj v moje otroštvo. Kot edinec sem odraščal v majhni ulici v Mostah z mamo, babico, prababico in stricem. Živeli smo v dvosobnem stanovanju v pritličju bloka. Babica, prababica in stric v eni sobi, mama in jaz v drugi. Očeta nisem poznal, saj me je že kot majhnega dojenčka zapustil in pozabil name. Doma nismo bili ne bogati ne revni, imeli smo ravno toliko, da smo preživeli čez mesec. Nisem imel vseh igrač, po katerih je hrepenelo moje srce, a po drugi strani sem imel streho nad glavo in dovolj hrane, da nikoli nisem občutil lakote. Bil sem majhen in suh deček z gostimi kostanjevo rjavimi lasmi in temno rjavimi očmi, vedno z nasmehom na obrazu. Vedno sem bil izjemno prijazen in vesel, rad sem širil dobro voljo med sosedi in znanci ter se z njimi pogovarjal.

Tako otroštvo je zagotovo otroštvo, po kakršnem hrepeni vsak otrok. Bilo je tudi moja želja, v resnici pa je bilo popolnoma drugačno. Moja mama, včasih misleč, da je izjemna in ljubeča, je bila neizmerno stroga in zahtevna. V njeni bližini se nisem počutil udobno, saj sem vedno trepetal pred njeno jezo in kričanjem. Spomnim se, da je v mojem ranem otroštvu skrbela za našo prababico, saj je ta štela že krepko čez osemdeset let. Čeprav smo živeli v ulici, kjer sta bila dva bloka in igrišče, sem se vedno moral igrati pred blokom, največkrat zgoraj na travniku ob ograji, ki je ločevala blok in toplarno. Tam sem večino dneva z lopatkami kopal in se igral s kanglicami v družbi dveh mačk, ki ju je naša družina hranila. Kopal sem, ker sem želel priti na drugo stran ograje, saj sem kot mlad pustolovec želel raziskati območje toplarne, in to sem vsakomur povedal, če me je vprašal, kaj počnem. Še danes, po toliko letih, se vidi velika jama, ki sem jo izkopal še kot majhen otrok.

Zakaj sem se igral ravno tu in ne na igrišču? Predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je bil ta, da me je mama tako imela nenehno pod nadzorom. Skozi okno me je opazovala in tako vedno vedela, kje sem, s kom sem in kaj počnem. Tako me je lahko priklicala kadar koli, pa naj je bilo to zaradi kosila na mizi ali pa sprehoda do bližnje trgovine. Drugi razlog je bil pa ta, da je moja mama kazala vse znake nacionalistke, a sem to opazil šele mnoga leta pozneje. Nisem se smel družiti s svojimi vrstniki na ulici, saj po njenem nihče od njih ni bil Slovenec, ampak so bili ničvredni čefurji. Še danes se spomnim, kako so se ji lasje postavili pokonci, če me je videla s katerim od sosedov, ki po narodnosti ni bil čistokrvni Slovenec. Hitro je pritekla po ulici in začela kričati name: »Kaj se družiš s temi čefurji?! Kako te ni sram, da se družiš z njimi, s to ničvredno čefursko golaznijo?!«

Iz prihajajoče knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Izgubljeno otroštvo