Čeprav je očitno, da kazen, poniževanje, posmeh in izpostavljanje ne morejo voditi k pozitivnim spremembam, jih še vedno na veliko uporabljamo. Zakaj?

Ker se tako pač od nekdaj dela in ker je to družbeno popolnoma sprejemljivo. Sistem korenčka in palice je preživet in na današnje otroke ne deluje. Kazen in graja jim vlivata strah in jih naredita bolj vodljive. S tem ponotranjijo sporočilo, da ima najmočnejši vedno prav. Ob tem trpi njihova samopodoba. Odločitve in pobude predajajo v roke drugih in se preprosto vdajo v to, da so vodeni.

Na kratek rok se to morda sliši celo fino: v razredu nastane mir. Vendar ko bo učitelj od takega učenca pričakoval samoiniciativno razmišljanje, ga ta ne bo sposoben izraziti. Tudi zunaj šolskega okolja taka naravnanost ni priporočljiva. Kako se bo tako pokoren otrok uprl družbi, cigaretam, drogam, kaznivim dejanjem?

Tisti manj vodljivi se na kazen odzovejo z uporom. Postajajo vedno bolj težavni in prejemajo še več graje, kar v njih spodbudi le še močnejši upor. Učitelja, ki vzgojno uporablja kazni, ne bo spoštoval. Spodkopaval mu bo uro na vsakem koraku.

Prej ali slej bo tak učenec dobil kakšno od oznak, ki ga bodo določile, da je drugačen. Pri sebi se bo odločil, da odraslim ni za zaupati, in od njih ne bo sprejemal nobenih nasvetov.

Ko jih prisilimo, da so tiho, mirni in sodelujejo, jih naučimo, da v življenju cilj opravičuje sredstva in da ni pomembno, za kakšno ceno boš dobil želeno. S takim pristopom se naučijo, da je bolje, da zatiraš, kot da si sam zatiran. Uspeh in moč tako povezujejo s statusom. Če si glavni, si krut in neizprosen do nižjih od sebe. Otroci se vedno učijo z opazovanjem in posnemanjem. Če ključni učitelji (učitelji v šoli, starši, trenerji, duhovnik …) v njihovem otroštvu niso sočutni in ne prisluhnejo, bodo taki postali tudi sami.

Se čudimo torej, da toliko vodilnih stolčkov zasedajo ljudje, ki so pripravljeni narediti vse, da do tja pridejo? Se čudimo, da imamo zdravnika, ki nas obravnava kot številko? Direktorja, ki mu ni mar za svoje zaposlene? Menedžerja, ki ga njegova vest ne ustavi pred nezakonitimi potezami?

Trdno verjamem, da je svet pripravljen na korenite spremembe, ki pa morajo nujno vzkliti pri koreninah in nikakor pri vrhu, kamor tako radi upiramo svoj obtožujoči prst.

Korenine vsake družbe, države, sveta smo mi. Ko bo prebujenih ljudi več kot tistih, ki živijo na avtopilotu, bomo priča čudežem. Čudežem, ki si jih v sebi vsi močno želimo, saj smo vsi le – čuteči ljudje.

Iz knjige SRČNI UČITELJ, Sabina Košmrl Kaučič >>