Za to, kar se nam dogaja v življenju, smo odgovorni sami. Samo mi in naše odločitve so nas pripeljale do tega, kjer smo danes. Nihče drug. Res je, življenje nam je lahko zagodlo tudi s surovostjo in težkimi preizkušnjami, vendar nas je naš odziv nanje pripeljal do sem. Ta trenutek je vaše življenje natanko takšno, kakor ste si ga ustvarili, in jutri bo takšno, kakršnega si ustvarite.

Rekli smo že, da nikoli ne boste mogli v celoti vplivati na preizkušnje, s katerimi vam bo postreglo življenje. Nikoli. To je neizpodbitno dejstvo. Kar pa lahko storite, je, da vplivate na to, kako se boste nanje odzvali. Vedno imate možnost izbire.

• Lahko še naprej iščete tolažbo v izgovoru, da vam sreča pač ni usojena. Da ne spadate med tiste druge. Srečneže.
• Lahko pa prevzamete nadzor nad svojim življenjem in nekaj storite iz njega. Že danes.

Ali pa tudi ne.

Rajmond lahko tudi naslednjih deset let preživi v navdušenju nad novim IT tehnologijami in vrtoglavimi zaslužki, ki jih te omogočajo, vendar se sam najverjetneje ne bo lotil nobenega podviga. Saj vendar ni nobenega zagotovila, da bo uspešen!

Brigita ne bo zapustila slabo plačane službe v javnem sektorju, čeprav ima znanje in sposobnosti, s katerimi bi lahko pisala uspešno zgodbo tudi na trgu.

Iz istega razloga Jana ne bo zapustila svojega nemogočega moža, ker se boji obsojanja okolice.

Rudi pa se še naprej na službenih sestankih ne bo priglašal k besedi, saj mu je preveč nerodno. Raje bo do večera v sebi vedno znova in znova premleval o tem, kako dobro idejo je imel, toliko boljšo od ideje tistega nemogočega Marka iz istega oddelka, ki pa ves čas prosperira. Na koncu bo prevzel vlogo nemočne žrtve in vse skupaj pripisal zlobni usodi. Tako kot Jana.

Ali pa Darko, ki se bo obotavljal s povabilom na večerjo dekletu, v katerega je že nekaj let skrivaj zaljubljen (nekdo drug se ne bo).

Podobne zgodbe bi lahko naštevali v neskončnost. Vsi jih poznamo, bodisi da v njih nastopamo ali pa jih imamo možnost od blizu opazovati. Pri vseh gre za isti problem: posamezniki živijo znotraj svojih lastnih konstruktov o tem, kakšne so njihove zmožnosti. Konstruktov, ki jih je zanje izgradil podzavestni um. Vidijo, kaj se jim dogaja, in njihove misli so s tem uravnane. To je to, tako živim. Plačo imam tako, živim v takem stanovanju, privoščim si lahko to in to. Kaj več od tega pa ne zmorem in nikoli ne bom. To je skrajni domet mojega življenja. Tako dovoljujejo fizičnemu svetu, torej okolici, da diktira njihove misli in s tem tudi njihovo prihodnost, namesto da bi bilo obratno.

Sem ter tja se lahko sicer poigrajo s kakšno idejo, a jih hladen racionalni um takoj postavi na trdna tla. Ti boš bogat? Le kako pa? Saj nimaš šole, ne poznaš pravih ljudi, nimaš pojma, kako se temu streže. Bogati so lahko samo drugi, ti pa ne! Ti nikoli ne boš bogat! Ne spadaš med srečneže! … Ti boš povabil tisto dekle ven? Pa poglej se, kakšen si, le katera bi hotela ven s teboj? … Nikoli ti ne bo nič uspelo! … Kaj, dobro plačano službo v državni upravi boš pustil za nek podvig, ki mu nihče ne zagotavlja uspeha? Le kaj se greš?… Ti boš shujšal? Pa ja! … Ti bi nastopal pred ljudmi? Saj vendar nisi dovolj dober, nikoli ne boš, to ni zate! …

Tako se oglaša hladen racionalni zavestni um. To je razlog, zakaj ne segamo po zvezdah. To je razlog, da smo previdni. Skeptični. Da postavljamo varnost pred priložnostjo. Zaradi njega smo raje tiho kot siva miška, da le ne bi izstopali ali pa se osmešili. Zaradi njega zatiramo svoje strasti.

Kako to spremeniti?

Več v knjigi UČBENIK USPEHA >>