Ko se je začelo obdobje karantene, sem najprej pomislila, kaj dobrega mi bo ali pa nam bo kolektivno to prineslo. Resnično sem bila osredotočena na dobro.

Kako je mogoče, da sem lahko tako notranje mirna? Da sem tako tesno v stiku s seboj, kot še nikoli, kaj se dogaja? Poleg vsega pa se odvija epidemija. Bi me moralo skrbeti? V tem trenutku se sprašujem, kako to, da me ne gane? S kakšnim razlogom nisem podlegla večini ljudi? Kaj se dogaja z menoj? Kako lahko v tem kriznem obdobju tako trdno zaupam v neko varnost, ki jo čutim? V neko podporo in ljubezen, ki si jo recimo v mislih lahko samo zamišljam, dejansko pa fizično ni prisotna. Ko v času krize vidim priložnosti in svetle trenutke. Ko čutim neko izpolnjenost, neko notranjo moč in pomirjenost. Vse to je preprosto rečeno – zaupanje. Zaupanje v nekaj več.

Ko se svet čez noč spremeni. Ko je večina bila v strahu in paniki, jaz pa v največji radosti. Ko so ljudje na veliko kupovali in si delali zaloge hrane, jaz pa v največji eleganci doma z zavedanjem, da imam dovolj vsega. Ko so se bali za ohranitev svojih služb, jaz pa v prepričanju, da je zame poskrbljeno. Ko je večina počivala v neudobju, sem se v največjem udobju virtualno izobraževala. Ko so čutili samoto, sem bila v najboljši družbi s seboj. Ko so skrbno prebirali dnevne novice, sem navdušeno brala knjige. Ko so z zanimanjem gledali tv poročila, sem šla v meditacijo. Ko so zjutraj vstali nesrečni kaj bo dan prinesel, sem se srečna zbudila, kaj lahko lepega naredim v dnevu. Ko so imeli trenutke padanja v depresijo, sem navdušena pisala dnevnik hvaležnosti. Ko so svoja čustva utapljali v alkoholu, sem jih jaz sprejemala kot goste, ki so prišli na plano, da jih oskrbim, pretočim in pospremim v drugačno obliko. In še ko so jokali zaradi propadanja sistema, sem tudi jaz jokala zaradi rojevanja nečesa novega. Čutim ga kot obdobje prebujenja. Obdobje velikih sprememb. Pravi blagoslov zame. In zgodilo se je … Val idej, prijetnih občutkov, radosti, solz, hrepenenja, ponosa, veselja, žalosti in predvsem obilo notranjega miru.

17. marec, dan, ki mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Ta dan smo namreč ostali doma zaradi ukrepov epidemije. Zbudila sem se v pozno sončno jutro in čutila nek mir. Stopila sem na balkon in hrepenenje po sončni svetlobi je bilo neizbežno. Tako sem prebila še par uric na udobnem ležalniku in srkala sončne žarke. Neka notranja sila je hotela, da sem se odpravila na sprehod na bližnji travnik proti gozdu. Takšen ritual imam že v navadi in ga izvajam vsakodnevno. Toplo sonce mi je dobro delo. Resnično dan na sprostitev. Hvaležnost mi ni tuja, zato sem se v mislih zahvalila za to obilje. To mi je resnično pomenilo največ v tistem trenutku. Ko je potreba po počitku tako močna in je čudežno prišla. Kar se je zgodilo v nadalje, ne vem, če bo opis vas bralcev, dosegel moje občutenje. Zagotovo pa vem, da česa takšnega še nisem doživela, bila je čudovita izkušnja.

Stala sem na travniku in opazovala okolico, kako je vse mirno. Samo ptičje petje se je slišalo. Nikjer nikogar. Samo jaz, nebo in travnik. Zazrla sem se v nebo, kar tako, zaradi naravne svetlobe, ki jo oči zaradi preobremenjenosti in podhranjenosti še kako potrebujejo. Lepo sinje nebo je bilo modro brez oblačka. “Kakšna naravna lepota,” sem izgovorila. In v trenutku je skozi mene šla neka energija. Nežna, čutna, lahkotna. Lahko rečem božanska, z sporočilom: »To je tvoje poslanstvo.« Kot da bi mi to nekdo prišel povedat. Začutila sem neverjeten notranji mir in neko posebno lepoto, ki je ne znam z besedami opisat. Samo stala sem in sploh nisem dojela, kaj se dogaja. Vem samo, da je bil čudovito lep občutek. Želela sem si, da bi trajal …

Čez nekaj trenutkov, ko sem se premaknila, sem samo sebe vprašala: “Čakaj, kaj je bilo to sredi belega dneva?” Takoj se mi je vklopil um, češ, pa kakšno poslanstvo. Kakšno sporočilo sem to prejela? V umu nisem razumela celovito, v srcu pa popolnoma. Očitno prihaja moj čas, ko se bom lahko izražala. Da končno pokažem svetu, kar se skriva v meni. Ja, to se lepo sliši, ampak, kakšno zvezo ima to z mojim poslanstvom, to mi ni dalo miru. Boj med umom in srcem še kar ni ponehal. Sem oseba, ki ima rada vse pod kontrolo, hkrati pa tudi zelo senzibilna. In nato sem se spomnila, da v takšnem primeru, ko um ne razbere bistva, čeprav si to močno želi, da se enostavno prepustim. Toliko mi je bilo dano vedeti, občutiti, izkusiti v danem trenutku. In kar lahko naredim, je, da se zahvalim za dar, podarjen v obliki občutkov.

Dan, ki mi je pustil sled in pokazal neko lepšo prihodnost, v katero preprosto verjamem. Zaznavanje mi je resnično potrdilo, da se dogaja premik in da sem mu pripravljena slediti. Zakaj? Ker so bili notranji občutki tako globoki, kot še nikoli. In ko nekaj tako lepega doživiš, ni dvoma, da mu ne slediš, preprosto veš, da si voden. No, ta dan ni bil edini, ki se je vtisnil v spomin, je bil pa ključen. Enomesečno obdobje prisilnega čakanja, ki sem ga preživela doma, je prineslo čudovite dneve, z njimi pa tudi zanimiva dogajanja in zaznavanja. Zanimivo je, da je obdobje epidemije začelo potekati v spomladanskem času, ko se vse prebuja in rojeva. In tudi sama sem rojena v tem času.

Nastopil je prvi spomladanski dan. Moje jutro se vedno začne z namero in meditacijo. Tokrat se mi je vsulo val idej. Kot neka nova vizija, ki bo še bolj lahkotna, igriva, drzna. Skratka, upaj si vse! Glede na zunanjo situacijo nisem občutila kančka napetosti, strahu in panike. Kako le naj bi, saj nisem namenjala pozornosti TV novicam. Preprosto sem zaupala. Kakšen bo moj dan, si določim sama. Kaj bom konzumirala, se odločim sama. Kakšne so moje potrebe in želje, se odločim sama. Torej v vsej biti, ki jo premorem, je bistvo v moji odločitvi.

Tudi danes sem se odpravila na bližnji travnik, ki se vzpenja v grič. Ulegla sem se. Sonce me je grelo. Njegova zlata svetloba je prodirala v moje telo. Preko telefona sem poslušala meditacijo samozdravljenja. Čez nekaj časa sem občutila, da se mi nekaj sproža. Vsulo se je kot iz škafa, po domače rečeno. Jok, ki je prinesel val neizraženih, potlačenih in neodčutenih čustev. In v tem pomenu je bil zdravilen. Glede na to, da poznam tehniko, sem jo tudi izvedla. Šla sem skozi procese. Nekaj časa je trajalo. Čutila sem mravljince v trebuhu in dlaneh. Ko odteče, kar mora, potem pride nov val sveže energije. Imela sem občutek, da je zemlja vzela, kar je morala. Moje telo je postalo čisto toplo. In kot da imam na novo informirano telo. Solze predstavljajo čiščenje. Tega dolgo nisem razumela. Danes pa sem hvaležna zanje, ko pridejo. Vedno imajo dober namen.

Sprehodila sem se po gozdu in dihala sveži zrak. Uf, kakšno olajšanje. Dan za tem je bilo v jutranjih urah čutiti potres. Slišala sem zvok in pok, v spanju pa samo pomirjenost, naj me ne skrbi. Spet tista ljubezen, svetloba, kot nekaj, kar boža. In, ko te potegne tako globoko v spanec, da ne čutim nič. Samo valovanje in neko notranjo ljubezen.

Isti dan je preminil tudi country pevec Kenny Rogers. Zanimivo, da tisto, kar moramo slišati, pride do nas. Ko sem pogledala posnetek, sem takoj videla osebo, ki sem jo videla v sanjah par dni nazaj. Bil je Lionel Richie, ki je pel v duetu z njim. Ampak tisti posnetek z Dolly Parton, tukaj sem videla sebe v duetu, z osebo, ki jo že nekaj časa energijsko čutim. Popoln par, ki blesti na odrih. Kar toplo mi je postalo in me ganilo do solz. Pa to je neverjetno, sem si rekla. Lahko to razumete, kot da bi se dogajalo v kakšni pravljici. Vendar ne, dogajalo se je v meni in pred mojimi očmi.

Na sprehodu v gozdu pogosto razmišljam, kako se v meni vzbuja nekaj čisto drugega. Nekaj, kar ni usklajeno z okolico. In veste kaj mi paše? Da nisem obremenjena z dnevnimi informacijami, ki ne prinašajo nekega lagodja. Hodim po gozdu, opazujem visoka drevesa, poslušam ptice, pogledam sonce. Tudi ta dan sem bila v gozdu, počasi sem tekla po gozdni stezici. V nekem trenutku se je pred menoj pokazala modrozelena svetloba v obliki črte. Švignila je pred menoj. A si predstavljate mojo reakcijo? Ne, nisem vzbujala panike ali pretirane pozornosti, ostala sem mirna in opazovala energijo v obliki svetlobe.

Opazujem spremembe, ki se dogajajo v tem obdobju. Zanimivo, da jih tako čutim in da sem dovzetna za takšna zaznavanja. Hvala vesolje, kar mi daješ, kar mi kažeš. Veste, tudi to sem se že vprašala, kdo sem jaz, kaj je moj namen, kaj je moj čas in kaj je moja resnica v tem trenutku? In kaj me žene? Tukaj gre za nekaj več. Ko mi občutek pokaže, da sem na pravem mestu, kot da je to situacija zame. Ko mi daje vedeti, da sem lahko uspešna. Da sem zmožna slediti spremembi.

Obožujem tišino, tukaj je moj center. Stik s seboj, kjer se kreira vse mogoče. Kot da me želi preizkusiti v priložnostih, v katerih do sedaj še nisem bila. In to vse z neko ljubeznijo. Ali ste kdaj doživeli bolečinsko stanje v telesu? O, tudi neudobje je prišlo. Ko žge, boli, peče, srce razbija, kot bi spili najmočnejšo kavo? Kot nekakšen adrenalin telesa, ki ga bo vsak hip razgnalo? Kaj tokrat telo želi od mene? Kot nek šepet: Stori, kar moraš! Predaj osebi sporočilo! Ne morem tako povedati, kot čutim. Vklopil se je um z raznoraznimi pomisleki. Bolelo me je v jetrih, rebrih. Skozi meditacijo se je to umirilo. Sebe sem videla in čutila kot zvezdo, kot žarek svetlobe za sebe, za ljudi. Ker je bilo to tako močno prisotno, sem vedela, da osebi moram predati sporočilo. Ne glede na odziv moram dati to ven iz sebe, v telesu ni bilo več prostora za zadrževanje. Tudi če bom ranjena. Tudi če bo bolelo. Čutila sem, kot da se z rok, dlani, podplatov trga koža. Celo v predelu želodca. Dovolila sem to stanje telesu. Več kot očitno je bilo, da potuje neka energija skozi moje telo. Kaj zdravim in to preko določene osebe? In ko dojamem, da smo energijsko povezani. Ko zrcaljenje pokaže, kako ravnamo s seboj, kje smo pozabili nase ali kje leži potencial za osvetlitev naših lastnosti.

Tudi če do sedaj to ni bilo očitno, se v tem obdobju še kako potrjuje, da smo združeni v enost. Neverjetno olajšanje je prineslo neko častno dejanje. Kot neko vstajenje v srcu. Prepleteno z vseh strani.

Velika noč in moj rojstni dan, prav tako združena v eno. Podarjen praznik, ki se lepo prepleta z bistvenim sporočilom tega obdobja. Potica simbolizira krono. Krona pa izhaja iz corone. Vse je z nekim namenom. Počutila sem se kot boginja, kajti v sebi sem že zjutraj čutila neizmerno notranjo moč, da ta dan nekaj naredim drugače. Nekaj, kar še nikoli nisem. Potrebe po praznovanju že tako ali drugače nisem imela, poleg tega smo vsi izolirani. V meni je tlela želja po neki akciji. Saj poznate trenutek aha momenta in rekla sem si: “Nekdo mora biti prvi, ki potrka na vrata.” In potrkala sem na vrata sosedov in podarila košček potice za lepši dan. Ko so presenečene oči ob odprtju vrat pokazale več kot veselje in zahvalo, je bil moj namen dosežen. Ko sem zvečer napisala zahvalo za vsa prejeta voščila, in strnila sklepno misel, da srčnost res ne pozna meja, priznam, me je ganilo. Ganilo od vseh prejetih voščil, kajti ljudje so se spomnili name, in ganilo od najlepšega občutka v sebi, da sem ta dan znala uživati v tistem, kar sem imela na voljo. Saj ne vem, od kje so prišle solze, vem pa, da so bile solze radosti.

Kaj vse premore dobra volja in kako malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan. In vprašanje »kako je lahko še boljše«, ni bilo izključeno.

Moja zgodba je resnično doživela vstajenje v srcu. Marsikateri odgovori so priplavali na površje. Ni vedno vse rožnato, je pa vredno. Zato želim preko teh vrstic predati sporočilo, da je vsak čas, ki nam je na razpolago zelo koristen in dragocen. Da ni vse tako črno kot izgleda na prvi pogled. Od nas kot posameznika je odvisno, kako ga bomo preživeli in kam bomo usmerili svojo pozornost. Da se zavedamo, da smo kreatorji svojega življenja. Vsaka situacija nas nečesa uči ali nauči.

Določene prepovedi je treba spoštovati – glede ohranjanja in varovanja zdravja do sebe in drugih, vsekakor pa ne pasti v obup, kot da je konec sveta. No, dejansko bi lahko tako rekli, da je nekaj preživelo in kar ne podpira tudi umira, hkrati pa se tudi nekaj novega rojeva. Prihaja do globalnih sprememb in na nekatere stvari nimamo vpliva.

Imamo pa vpliv nase. Vse odgovore najdemo v sebi, če si le znamo prisluhniti. Telo je naš tempelj in nam nudi vso zaščito in podporo. Tudi takrat, ko je težko. Da v neudobju najdemo udobje. Da ne bežimo od problema, ne zanikamo čustev, temveč se z danim soočimo, da si upamo biti ranljivi, kajti tukaj se kaže naša moč povečanja. Tudi naše telo potrebuje transformacijo. Tisto, kar nam ne služi več, mora umreti, da lahko pride novo. In hvaležna sem za to obdobje, ki sem ga preživela doma, v umirjenosti in ljubezni do sebe. V tem obdobju sem videla mnogo rumenih metuljev, zato radostno zaključujem z njimi.

Metulji gredo skozi različne procese, preden lahkotno užijejo trenutke, brez oziranja v preteklost in skrbi za prihodnost. V najlepši lepoti, ki jo premorejo, uživajo svoj namen tukaj in zdaj.

Avtorica: Danijela Gruden

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …

KLIKNITE ZA PRENOS