Piše: Sabina Košmrl Kaučič, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>
Pridobivajo se zadnje ocene in kot mama slišim doma pritožbe: “Zakaj moram učiteljici odgovarjati iz zadnje klopi? Vsi sošolci buljijo v mene in zaradi tega včasih ne upam izreči svojih misli, čeprav potem ugotovim, da bi imela prav, da sem vedela pravi odgovor. Kako grozno mi je, ko se mi režijo, če se zmotim. To res sovražim, niti učiti se mi ne da zaradi tega. In pri tej učiteljici nikoli ne vem, kaj si misli o meni. Tako čudno me gleda, ko me sprašuje …”
“Vauuuu, kako dobra vaja zate!” ji odvrnem.
“Naučila se boš osredotočati nase in se požvižgati na mnenja in reakcije drugih. Zdaj si boš prebrala snov, ker želiš biti izobražena in razgledana, ker želiš razumeti kako svet deluje, da se boš potem v njem dobro znašla. Potem se boš v razredu zbrala, prisluhnila vprašanju in si drznila odgovoriti, čeprav ne boš prepričana, da je čisto zagotovo prav. In sošolce boš videla take, kot so in jim ne boš zamerila: so pač otročji in čez 10 min že pozabijo, da so se režali. Naučila se boš, da tuje mnenje o tebi ni tvoja stvar in da tuje reakcije nimajo nobene zveze s teboj: so ogledalo tistega, ki jih izvaja. Ne boš reševala stvari, ki sploh niso tvoje in zato boš svoje urejala zares dobro. Pa tudi boljši človek boš – ker veš, da boli, se drugemu ne boš posmehovala. Juhej, že zdaj se boš naučila, da drugih ne moreš spreminjati na silo. Da lahko vplivaš le nase in s tem, ko si stabilna in umirjena ter odkrita, to z zgledom prenašaš na tiste, ki so na to pripravljeni. Ah, svoboda!”
Nekaj zamomlja, vidno olajšana in se gre učit.
Potem se spomnim na odrasle ženske, močne in sposobne. Zgodovinsko gledano smo ženske res veliko pretrpele, če smo si drznile izstopati, biti odkrite in načelne – ta prastari strah je morda še vedno globoko v našem nezavednem.
In potem postanemo včasih skoraj nasilne, izrazito “moške”, ko se odločimo uspeti.
Zato, da se zaščitimo, da prodremo, da nam uspe. Odrežemo se od naše prirojene mehkobe, fluidnosti, intuitivnosti, misleč da so to naše šibke točke, da smo zaradi tega ranljive in nemočne.
A to pogrešamo. Pod tem se skriva strah. Ne upamo se pristno pokazati, medtem ko nas le to lahko zares osreči. Koliko zadovoljstva najdemo v tem, če cela truma oboževalcev časti in obožuje našo (sicer lepo in dodelano) masko? Sploh jih ne spoštujemo, ker so nasedli. In dovolili, da obdržimo masko navidezne moči, poguma, drznosti, za njo pa se skriva negotova in prestrašena deklica, ki ne verjame, da je lahko sprejeta kot čisto navadna ona.
Ko si to drzne, pa ugotovi, da ona nikakor ni navadna.
Vredna je, mogočna, kreativna in sposobna. In navadno se je le počutila, dokler se je skušala premagati in se zakriti. Ko se je zares spoznala in razkrila, pa je divje zasijala v svojih unikatnih barvah.
Ni si treba prizadevati za drznost, posebnost in sprejetost ter uspešnost. V sebi je treba najti mir, varnost in sprejemanje. Iz tega vznikne vse ostalo.
Že poznate knjigo SRČNI UČITELJ?
