»Moramo verjeti, da se nečesa lahko naučimo. V nasprotnem primeru se zagotovo ne bomo. Naše misli so močnejše, kot si mislimo. Še posebno te, ki se jih ne zavedamo. A prav te vodijo naše življenje, naše razmišljanje in naše odločitve. Zaradi njih smo tam, kjer smo. Zaradi njih imamo, kar imamo. Stanje na našem bančnem računu, odnosi z bližnjimi, uspeh v službi, vse to je posledica naših podzavestnih nastavitev. Te so nam nastavili drugi, v najzgodnejšem obdobju otroštva; zaradi njih vidimo svet, kot ga vidimo, in živimo življenje, kot ga živimo.«
»Vse skupaj pa se ni končalo v otroštvu, tudi naše misli v odraslosti vplivajo na to, kako oblikujemo svojo podzavest. Misli, ki si jih venomer ponavljamo, sčasoma posvojimo in po njih tudi delujemo. Tudi če niso pravilne, ustrezne, pozitivne ali kako drugače koristne, iz tega vlaka ne moremo izstopiti. Za kar se programiramo (ali so nas programirali drugi), to dobimo. Še več: svojo podzavest si lahko predstavljamo kot super zmogljiv računalnik, svoje misli pa kot program, ki ga vstavimo v takšen računalnik. Kaj dobimo? To, za kar ga sprogramiramo. Če verjamem, da si ne bom zapomnil imena naslednje osebe, ki jo bom spoznal, se bo točno tako tudi zgodilo. Še enkrat: nič nam ne koristijo vse tehnike učenja, če smo prepričani, da je vse brezupno in nam ne morejo pomagati. Zato proč z idejo, da imamo slab spomin, da si stvari težko zapomnimo ali da se nikdar ničesar ne bomo naučili.
Kajti če menimo, da nečesa ne zmoremo, naša podzavest to še prehitro lahko razume kot ukaz in bo storila vse, da ga izvrši. Šola mi ne gre, nisem za knjige, nikoli ne bo nič iz mene, te fakultete zagotovo ne bom uspel končati in podobne neumnosti so nazoren primer teh rušilnih misli. Ki ne samo da so uničujoče, temveč tudi nimajo nikakršne zveze z resničnostjo. A bodo žal postale resničnost, če boste v njih živeli in si jih ponavljali!
Zapomnite si to. Naša podzavest je močnejša, kot si mislimo. Naj torej dela za nas in ne proti nam.«
»Spomnite se trenutka, ko ste kupili neki avtomobil. Kar naenkrat ste ugotovili, da je na cestah ogromno natanko takšnih avtomobilov, kot je vaš. Kamor koli pogledate, same rdeče mazde. Lahko bi stavili, da jih pred tem ni bilo toliko. Sedaj pa kar naenkrat, na vsakem vogalu, povsod so. Le kaj se je zgodilo? Le zakaj imajo vsi ti ljudje enak avtomobil, kot je vaš? Najverjetneje poznate odgovor, je bolj banalen, kot bi si morda mislili. Nič se ni zgodilo, prav nič več rdečih mazd ni na cestah, le vi jih več opazite. Pa pravzaprav sploh ne vi, temveč vaša podzavest. Ta jih opazi in potem dregne v vaše zavestne misli ter reče, poglej, poglej, tam je še en takšen avtomobil, kot je naš. In tam tudi. In tako naprej. Zakaj? Ker podzavest trenutno o tem melje. In vam to sporoča. O čemer koli melje, vedno vam to sporoča. Vedno vam to da vedeti. Vedno stori vse, da zmaga. Zato jo ustrezno sprogramirajte in potem le sprejmite njeno pomoč.«
