TUKAJ

Z̲aprem oči in razmišljam o skrivnosti jutrišnjega dne,
a ostane mi le misel, da pot v neznano gre.

K̲rog življenja se tako edinstven zdi,
ali je res, da nekoč vse v nič se spremeni?

J̲utro bo kmalu spet v nov dan skrito,
je napočil čas, ko bistvo končno bo odkrito?

E̲dini cilj, vreden, da se zanj boriš,
trenutki, v katerih lahko brez kril poletiš.

O̲bčutiš smisel, nekje v nesmislu izgubljen,
ko ceniš, da si tu,
ko čutiš svoj pomen.

A̲ kaj te čaka, izveš, ko se že zgodi,
resnici je včasih težko pogledati v oči.

J̲asnega neba ni vedno tu nad nami,
enkrat imamo vse,
drugič smo spet sami.

I̲skanje smisla takrat svoj čar izgubi,
naletimo na poraz in že upanje zbledi.

N̲ositi je treba sanje v srcu iz dneva v dan,
enostavno je treba verjeti,
da nič ni zaman.

R̲azlog obstaja, zakaj je vse to, kar je,
a čeprav je neznan,
brez njega ne gre.

Je že veliko stvari,
ki jih več ni – zdaj polnijo spomine,
edino življenje pa še traja – ne pustimo,
da kar mine.

N̲aj se včasih zdi še tako nesmiselno,
da tukaj si,
iskrica življenja nekoč z vso močjo na nebu zablesti;
če le najde se nekdo …
ki tvojega bistva pozabil ne bo.

Nensi Tomc