Ples

Plešeš med zrakom,
lepo in srhljivo hkrati,
ker tam je toliko vej,
in ne ločiš ali so bolj usodne,
veje ali zrak sam,
šepečeš samemu sebi,
pustiš se zazibati v omamo,
ker tukaj je topleje,
in odprt si in prejemaš,
med mehko silo vetra,
pripadaš tej okrogli Zemlji,
nerešljivi uganki,
ker si nepogrešljiv del vrtinca,
čudovit v svoji neponovljivosti,
in vračaš se k sebi,
objameš svoje veje,
in ko jih vzameš za svoje,
plešeš z njimi,
in ne nehaš plesati.

Lara Božak