Veščine za resnično življenje

Sabina Košmrl, v knjigi SRČNI UČITELJ >>

Izobrazba JE pomembna – ne razumite me narobe. Znanje je ključnega pomena. Delovne navade so nujne. Vendar tu se šele začne. To je samo podlaga in izhodišče.

Kje pa je še vse drugo? Kje si bo otrok med divjim nabiranjem (velikokrat neuporabnega) znanja, veščin (ki jih ne zna uporabiti v realnem življenju) in hitenja z opravka na opravek nabral druge spretnosti, ki so bistvene za srečno življenje?

Kje naj si ob vsem delu za šolo najde čas za druženje, za igro? Kdaj naj si nabira socialne veščine? Kje naj trenira svojo iznajdljivost? Kako naj krepi svojo srčnost, pripravljenost pomagati, empatičnost? Kako naj se nauči sprejemati poraze? In kako sprejemati drugačnost? Kako se bo naučil prilagajanja in kje komunikacijskih veščin? Bo znal odkrivati svoje srčne želje?

Kdo jih nauči upravljanja lastnih misli in čustev – kako predelati svoje občutke, se pogovoriti s samim seboj in si nuditi oporo? Kdo jih nauči, kako zaceliti zlomljeno srce? Se bodo znali umiriti, ko se res razburijo? Kako se znajo spopadati z vso to kombinacijo čutenj v realnem življenju?

Kdo jih nauči, da je potovanje bolj pomembno od cilja? Da kakovost potovanja celo določa, kakšen bo cilj in koliko te bo osrečil?

Mar niso prav te stvari izjemno pomembne?

»Kaj ne bi bilo lepo, če bi otroke, namesto da se morajo na pamet učiti vseh tistih datumov bitk …, učili, kako biti srečen, kako upravljati svoj denar in kako biti dober starš?« Louise L. Hay

Pri pridobivanju teh veščin ključno vlogo (poleg staršev) odigra prav učitelj. Jim z lastnim zgledom pokaže, da je življenje veliko lepše, če ga živimo z radostjo in notranjim žarom?

Včasih (želim si, da bi lahko tu govorila le v pretekliku) je veljalo, da učitelj, ki ima na delovnem mestu nasmešek na obrazu, s tem kaže, da ne dela dovolj. Utrujenost, živčnost, nestrpnost in jeza so veljali za znake predanega dela. Nasmeh, sproščenost in igrivost v učitelju so pomenili, da ne dela dovolj, da se le zabava.

A verjetno si vsakdo za svojega otroka želi, da bi v življenju delal tisto, kar ga veseli – torej z nasmeškom na obrazu. Delo naj ga polni, ne izčrpava. Učitelji so prvi, ki mu lahko dajo tak ali drugačen vzgled, ki bo vplival nanje celotno življenje.

Sabina Košmrl, v knjigi SRČNI UČITELJ >>

2019-03-11T15:33:56+00:00

Leave A Comment