otrostvo

Bilo je nekega sončnega jutra. Ravno sem zajtrkoval, ko je mami pripravljala potrebščine za moj prvi šolski dan.

Hitro sem pojedel, babici pritisnil cmok na lička in se odpravil pred blok, kjer smo se zbrali vsi znanci iz soseske in se skupaj v spremstvu moje mame, odpravili proti šoli. Med potjo sem veliko razmišljal o tem kako se bom vklopil v družbo nepoznanih ljudi. Po eni strani sem se izjemno veselil obiskovanja šole, kot vsak prvošolček, a po drugi strani me je bilo zelo strah. 

Ravno smo prečkali most čez reko Ljubljanico, ko sem nekaj deset metrov naprej videl osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha. Bila je izjemno dolga, celotna šola je bila v pritličju in pred njo so se že zbirali učenci in učenke. Mami me je pospremila do razreda in za vedno mi je ostalo v spominu razočaranje, ki se je zgodilo na prvi šolski dan. 

Iz dna srca sem si želel priti v 1.b razred, saj je v njem bila tudi moja soseda in tako bi imel nekoga za druženje. In res, želja se mi je uresničila, dali so me v 1.b razred. Ampak žal le za nekaj minut. Kaj kmalu je prišla vzgojiteljica, ki me je pospremila v 1.a razred in prav spomnim se, kako sta se vzgojiteljici prepirali med seboj v katerem razredu bom, moja mami pa je od jeze žarela pred razredom. In tako sem prišel v razred v katerem nisem poznal niti enega otroka. 

Žalostno sem prikorakal do mize kamor sem se usedel, popolnoma sam, na robu solz. Vsi so se med seboj poznali – ali so bili skupaj že v vrtcu, ali so bili sosedje, nekateri pa so bili družinski prijatelji. Sam nisem poznal nobenega in sem tako sedel za tisto mizico, popolnoma neopažen. In tako se mi je šola zamerila že prvi dan.  

Dejstvo je, da se z novimi sošolci in sošolkami nisem ujel. Eden izmed razlogov je bil ta, da sem bil nesocialen, drugo je pa to da sem se bal povezati s komerkoli, saj sem vedel koliko je mama občutljiva na nacionalnost. Tako sem vedno komaj čakal šolske odmore, saj sem se tako na skrivaj povezal s svojimi sosedi, ki so večinoma bili v višjih razredih. 

Na verouku na žalost ni bilo kaj dosti boljše. Težko sem se povezal z novimi ljudmi, čeprav sem imel več prijateljev kot v šoli. Pa tu mi je bilo vsaj zanimivo. Všeč se mi je bilo učiti o svoji veri, njenih tradicijah in molitvah. Šola pa pač kot šola, matematika me res ni zanimala kaj dosti. Edini čas v šoli, ki mi je bil pri srcu je bila malica, ker sem bil kot otrok vedno lačen, in čas namenjen igranju tako znotraj kot zunaj šole. 

Kar se pa tiče šolskih nalog, sem bil eden tistih, ki jih je imel prve tri razrede osnovne šole vedno brezhibno narejene. Pa ne zato, ker bi sam bil tako vesten in priden, predvsem zato, ker mi je mami nenehno dihala za vratom. Iskreno nisem maral delati nalog – moja mama je vedno sedela zraven mene in gledala kaj počnem. Za vsako črko, ki je nisem napisal lepo ali za vsako napako, ki sem jo storil, je hitro povzdignila svoj ton glasu in me zmerjala. Že v tistih letih sem mnogokrat slišal žalitve kot so: »A si glup? Kaj to delaš? Bedak! Kreten! A ne znaš uporabljati te svoje betice? Včasih se vprašam ali si dejansko moj sin, jaz sem imela same petice v šoli!« 

In to sem moral poslušati vsakodnevno. Veliko raje sem delal domače naloge z babico. Babi je vedno se poglobila v navodila domačih nalog in mi poskušala razložiti na najlažji način možno. Z njo je bila tudi matematika zabavna, seveda dokler je še znala reševati naloge. Enkrat, ko so računi postali preveč kompleksni in so se številke zamenjale s črkami, liki pa s telesi, je tudi ona kaj hitro obupala. A vseeno sem cenil ves njen trud. Znala me je za šolo motivirati bolj kot kdorkoli.

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Izgubljeno otroštvo

 


PREBERI ŠE:
Ko boš naslednjič iskal izgovore in se smilil sam sebi, si poglej ta govor
Ali je možno, da starši sovražijo svojega otroka?
Ampak …, ali me nisi učila, da ne smem lagati?
Mnenje o knjigi IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Izgubljeno otroštvo


 

izgubljeno otroštvo