Usode ni, če ni groma

Čakam te tam, preden obrisi gora
prekrijejo zahajajoče sonce.
Čakam te, ker verjamem v srečne konce.
Nisi prišel in ostala sem sama pod milino nočnega neba.

Zvezde iz daljave svetiti začno,
da razsvetlijo mi pot do doma.
Črni so oblaki v daljavi, a slišati bilo ni groma,
dogodek pretresel me je močno.

Zjutraj zbudila topla me je zarja,
tista, ki včeraj za gorami je izginila.
Tvoja družina zbolela je, niste sami.

Zdaj res razumem, zakaj te ni bilo,
morda misliš, da smrt je usoda – lahko vam pomagamo.
Če pozabimo na to, da smo ujeti, jo lahko premagamo.