Srčni učitelj

SABINA KOŠMRL KAUČIČ

Knjiga govori o tem, kako moramo vzgajati in učiti otroke na bolj novodobni način – s sočutjem, razumevanjem čustev otroka, s potrpežljivostjo … In kako moramo pogled najprej usmeriti vase, kako postati čimbolj “prebujen”, saj bolj kot besede učijo zgledi.

Knjiga je namenjena vsem, ki poučujejo, ki so del izobraževalnega sistema in ki so kakor koli soudeleženi pri vzgoji tistih, ki bodo odločali o naši prihodnosti in prihodnosti našega planeta – otrok.

Je poklon učiteljem in staršem, ki vzgajajo, vodijo in učijo iz srca, z globokim razumevanjem, sočutjem in sprejemanjem edinstvenosti vsakega otroka.

Knjiga je posvečena tudi tistim pogumnim dušam, ki se nam bodo pridružili na poti, kjer ni žrtev in krivcev, kjer smo vsi le ljudje s svojimi lastnimi izbirami in odločitvami.

Redna cena: 23,00 €

Naročilo knjige
Srčni učitelj Sabina Košmrl
  • Število strani: 204
  • Prva izdaja: april 2019
  • Format: 15,5 x 21,5 cm
  • Vezava: Mehka vezava z zavihki

Spoznajte Sabino Košmrl Kaučič, avtorico knjige SRČNI UČITELJ

Prelistajte knjigo SRČNI UČITELJ

Kdo je Sabina Košmrl Kaučič?

Profesorica biologije in filozofije, avtorica štirih knjig ter soavtorica dveh.

Je mama teh otrok, za katere pravi, da so njeni največji učitelji. Poleg svoje družine obožuje pristnost, učenje in poučevanje, brezmesne jedi, jogo, pohajkovanje po naravi in Anglijo. Kdo je Sabina Košmrl Kaučič?

POVEDALI STE

Mnenja bralcev

Za redko katero knjigo lahko rečem, da mi je segla do srca kot knjiga Sabine Košmrl, Srčni učitelj. V dobri uri sem jo dobesedno pogoltnila in bila potešena od A do Ž. Angleži pravijo za takšno knjigo, da je “unputdownable”.

Zavod Izjemen.Si

Vsakdo, ki se za to trudi, lahko povzroči, da bomo kot družba vsaj korak bliže k tej deželi, kjer bo šola po meri otrok ponujala zavetje, v katerem bodo učitelji, učenci in njihovi starši bolj zadovoljni, mirni, uspešnejši in srečni.

Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu

Knjiga Srčni učitelj prihaja ob pravem času, saj je tema, v kolikšni meri in na kakšen način spremeniti šolstvo, prav zdaj zelo aktualna. Sabina Košmrl je učiteljica in dobro pozna šolski sistem ter seveda tudi dobre in slabe plati učiteljevanja. Z opisom svojega pristopa k poučevanju, ki izhaja iz zdravega jedra, in z lastnim zgledom, kako je mogoče to doseči, želi tudi ostale učitelje spodbuditi, da skupaj s starši spremenijo šolstvo od znotraj navzven. Knjiga je namenjena tudi staršem, saj sta vzgoja in izobraževanje tesno prepletena, otroka pa lahko prav v času odraščanja preveč omejimo in zatremo njegove potenciale ali pa mu omogočimo, da se razvije v celovito, samostojno in izpolnjeno osebo. Takšno, kot v svojem bistvu je – unikat. Zelo zanimivo branje, ki kliče k razmisleku!

Nives Mahne Čehovin, lektorica

Ko kot učitelji spoznamo, da smo sami oblikovalci svojega življenja, klime v svojem razredu in postane naša učilnica pokazatelj našega notranjega ravnovesja, zdravja in zadovoljstva, se premaknemo na pot reševanja svojih lastnih omejitev in izzivov. Postanemo tisti, ki zagotovo ve, da bodo njegovi učenci vzcveteli, če bo sam kot učitelj naše pot najprej do sebe in nato do njih.

Petra in Uroš Dobnikar, avtorja knjige Šola Luči
Naročilo knjige

Predgovor v knjigi SRČNI UČITELJ

»Vsakdo, ki se za to trudi, lahko povzroči, da bomo kot družba vsaj korak bliže k deželi, kjer bo šola po meri otrok ponujala zavetje, v katerem bodo učitelji, učenci in njihovi starši bolj zadovoljni, mirni, uspešni in srečni.«

Čeprav avtorica Sabina Košmrl Kaučič omenja zlasti srčnega učitelja, gre namreč v resnici več kot le za učitelja – gre za družbo kot celoto. Srčno družbo. V vseh poklicih, ne le pedagoških, bi za dosego srčne družbe, ki bo nekoč živela v pisani deželi – ki je še ni, a bo –, potrebovali spremembe, kot jih avtorica opisuje v svoji knjigi. Vsak človek, ne le učitelj, bi za svoj razvoj v srčnost potreboval preporod. Vrnitev k neki vrsti preprostosti.

Za slovensko in/ali evropsko družbo bi v tem trenutku rekla, da kot celota ne deluje srčno. Pa tudi ne srečno. Globalizacija, potrošništvo in vladavina kapitala so nas naredili prehitre in vase zagledane. To sta lastnosti, ki se ne skladata z zakoni narave. Zato je naša družba neuravnotežena, stresna. To pa se seveda nujno odraža tudi v šoli, med učitelji in učenci.

V deželi, ki jo v knjigi gradi Sabina Košmrl Kaučič, ima vsakdo svoj čas in svoj tempo, vsakdo ima svojo priložnost. Predvsem pa ima vsakdo razumevanje za drugega. Realnost žal ni taka. A sama verjamem, da se učinek vsakega, še tako majhnega dejanja nekje pozna. Zato sem prepričana, da lahko vsak, ki se za to trudi, povzroči, da bomo na koncu kot družba vsaj korak bliže k tej deželi, kjer bo šola po meri otrok ponujala zavetje, v katerem bodo učitelji, učenci in njihovi starši bolj zadovoljni, mirni, uspešni in srečni. Pot do srčne dežele odkrijte v knjigi. V resnici ni tako zelo strma!

Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu

V medijih

RADIO OGNJIŠČE – Pogovor s Sabino Košmrl Kaučič

Naročilo knjige

Poglavje VSI SMO ENO v knjigi SRČNI UČITELJ

Knjiga ne govori le o učiteljih in izobraževanju, ampak spregovori o daljnosežnih vplivih, ki jih imajo leta šolanja na naše celotno življenje. Morda bomo spoznali, da je način izobraževanja pomembnejši od vsebine in da način privzgojenega delovanja otroka odloča o njegovem stanju v odraslosti ter o kakovosti življenja, ki si ga bo ustvaril.

Življenje posameznika pa še zdaleč ni nepomembno, saj se naša življenja prepletajo v mrežo, v kateri vsi vplivamo drug na drugega. Če nas obkrožajo nesrečni ljudje, imamo malo možnosti za radostno življenje, pa naj bomo revni ali bogati. In če je država polna nesrečnih ljudi, tudi država kot celota ne more funkcionirati dobro.

Mnogo pametnejši ljudje od mene so skozi zgodovino dokazali, da se država začne na ravni posameznega državljana in da se življenje vsakega od nas začne v primarni celici – družini, iz katere smo kmalu poslani v kolesje izobraževalnega sistema. Družina in naši učitelji so torej most med otroštvom in samostojnim odraslim življenjem. Naša življenja pa oblikujejo življenje naše družbe v naši deželi.
Trdno verjamem, da je svet pripravljen na korenite spremembe, ki pa morajo nujno vzkliti pri koreninah in nikakor pri vrhu, kamor tako radi upiramo svoj obtožujoči prst.

Korenine vsake družbe, države, sveta smo mi. Ko bo prebujenih ljudi več kot tistih, ki živijo na avtopilotu, bomo priča čudežem. Čudežem, ki si jih v sebi vsi močno želimo, saj smo vsi le – čuteči ljudje.

Sabina Košmrl Kaučič

Naročilo knjige

S prve predstavitve knjige SRČNI UČITELJ

Naročilo knjige

Paradoksi sodobnega izobraževanja

Veliko potrjenih študij dokazuje, da je za človekovo kreativnost naravnost poguben strah. Tako študije kot praksa dokazujejo, da je otrok v nedobrodošlem in strogem okolju podvržen stresu. Zaradi stresa se zapre vase.

Otrokova kreativnost, ustvarjalno razmišljanje, višje kognitivne funkcije, analiza, sinteza, sklepanje … se zmanjšajo, če se ne počuti varnega in sprejetega.

Študije nedvoumno tudi dokazujejo, da je za ustvarjalnost uničujoče tekmovanje. Šolsko okolje je še vedno izredno stresno, vzbuja strah, učenci pa so podvrženi nenehnemu primerjanju, razvrščanju, označevanju …, torej tekmovanju. Črno na belem je zapisano, da preizkusi znanja velikokrat sploh ne dokazujejo dejanskega znanja. Za kvaliteten razvoj otroku ne bi smela biti najvišja vrednota dobra ocena, ampak naj bi potrditev iskal znotraj sebe. Kako se počutim? Lahko sledim pouku? Razumem razlago? Znam sodelovati in odgovoriti na vprašanja? Se počutim kot del skupine in lahko delam?

Že v otroštvu jim za eno najvišjih vrednot postavimo zunanje dosežke in jih učimo, naj svojo vrednost potrjujejo z rezultati in jo iščejo v primerjanju z drugimi. Ustvarjamo torej idealnega potrošnika: sposoben se je ozirati naokrog in si želeti, kar imajo drugi. Ob tem pozabi na svoje resnične, samo njemu lastne želje in potrebe. Je potem čudno, da v odraslem življenju le hlastamo po več in več, kopičimo stvari, a ob tem ne najdemo trajne sreče in miru? Ali je čudno, da po svetu hodijo prazni ljudje, odtujeni sami od sebe, nekateri celo visoko izobraženi in dobro preskrbljeni, vendar notranje nestabilni?

Kdo v resnici sploh živi sebe? Koga so naučili, naj se ne obremenjuje z okolico, naj bo sam sebi merilo, naj se potrudi postati danes boljši, kot je bil včeraj, in ne boljši, kot je sosed oz. sošolec?

»Ne uči otrok, kako biti bogat. Uči jih, kako biti srečen. Ko bodo odrasli, bodo tako poznali vrednost stvari, ne zgolj njihove cene.« Victor Hugo

Otroke prepričujemo, da njihova prihodnost in njihova sreča temeljita na ocenah in statusu v razredu. Mojstra bivanja v sedanjosti (otroka) naučimo, da se že v rani mladosti začne obremenjevati s prihodnostjo, s stanjem v državi in z zaposlitvenimi možnostmi.

Ko odrastemo, se znova učimo živeti v trenutku, saj prej ali slej ugotovimo, da nam vračanje v preteklost ali umik v prihodnost prinaša le strahove, bolečino, obžalovanje, tesnobo. Takrat dojamemo, da sreča živi tukaj in zdaj, ter spoznamo, da v resnici sploh ne obstaja nič zunaj tega trenutka. Kar dojemamo kot svojo preteklost, so le spomini (včasih sploh niso realna slika tega, kar smo preživeli), in kar si domišljamo kot svojo prihodnost, so le domneve o tem, kar se bo zgodilo. Obžalujemo ali pogrevamo preteklost, zapravljamo čas za skrb glede prihodnosti, sedanji trenutek pa nam neizbežno pobegne. Zdi se, da večji del svojega življenja presanjamo, kot ga dejansko v polnosti živimo. Namesto da bi se od otrok učili užiti trenutek, jih velikokrat s pogrevanjem njihovih preteklih »napak« potiskamo v preteklost in z domišljavim napovedovanjem, kaj jih čaka v življenju, pošiljamo v prihodnost (po navadi skupaj s črnimi napovedmi, zaradi česar razvijejo strah pred življenjem).

Čeprav je očitno, da kazen, poniževanje, posmeh in izpostavljanje ne morejo voditi k pozitivnim spremembam, jih še vedno na veliko uporabljamo. Zakaj? Ker se tako pač od nekdaj dela in ker je to družbeno popolnoma sprejemljivo. Sistem korenčka in palice je preživet in na današnje otroke ne deluje. Kazen in graja jim vlivata strah in jih naredita bolj vodljive. S tem ponotranjijo sporočilo, da ima najmočnejši vedno prav. Ob tem trpi njihova samopodoba. Odločitve in pobude predajajo v roke drugih in se preprosto vdajo v to, da so vodeni. Na kratek rok se to morda sliši celo fino: v razredu nastane mir. Vendar ko bo učitelj od takega učenca pričakoval samoiniciativno razmišljanje, ga ta ne bo sposoben izraziti. Tudi zunaj šolskega okolja taka naravnanost ni priporočljiva. Kako se bo tako pokoren otrok uprl družbi, cigaretam, drogam, kaznivim dejanjem?

Tisti manj vodljivi se na kazen odzovejo z uporom. Postajajo vedno bolj težavni in prejemajo še več graje, kar v njih spodbudi le še močnejši upor. Učitelja, ki vzgojno uporablja kazni, ne bo spoštoval. Spodkopaval mu bo uro na vsakem koraku.

Prej ali slej bo tak učenec dobil kakšno od oznak, ki ga bodo določile, da je drugačen. Pri sebi se bo odločil, da odraslim ni za zaupati, in od njih ne bo sprejemal nobenih nasvetov.

Mar je cilj (predavana količina snovi, ocena, znanje) res bolj pomemben od poti (način, kako se v razredu dela, in vzdušje, ki v njem vlada)?

Ko jih prisilimo, da so tiho, mirni in sodelujejo, jih naučimo, da v življenju cilj opravičuje sredstva in da ni pomembno, za kakšno ceno boš dobil želeno. S takim pristopom se naučijo, da je bolje, da zatiraš, kot da si sam zatiran. Uspeh in moč tako povezujejo s statusom. Če si glavni, si krut in neizprosen do nižjih od sebe. Otroci se vedno učijo z opazovanjem in posnemanjem. Če ključni učitelji (učitelji v šoli, starši, trenerji, duhovnik …) v njihovem otroštvu niso sočutni in ne prisluhnejo, bodo taki postali tudi sami.

Se čudimo torej, da toliko vodilnih stolčkov zasedajo ljudje, ki so pripravljeni narediti vse, da do tja pridejo?

Se čudimo, da imamo zdravnika, ki nas obravnava kot številko? Direktorja, ki mu ni mar za svoje zaposlene? Menedžerja, ki ga njegova vest ne ustavi pred nezakonitimi potezami?

Takih in podobnih paradoksov sodobnega izobraževalnega sistema je veliko. Moj namen ni dokazovati, da je s sistemom, učitelji, učenci ali starši kar koli narobe. Niti ni moj namen odkrivati korenin takega početja, čeprav bi bilo tudi to zanimivo.

S to knjigo bi vas rada spodbudila k nevtralnemu razmisleku. Šele ko jih pogledamo objektivno ter jih analiziramo in ozavestimo, se lahko pojavi možnost spremembe.

Iz knjige Srčni učitelj, Sabina Košmrl Kaučič

Naročilo knjige