VIRUS IDEJ

Irena Stamenkovič

Smeh v srcu

Ko sem bila še majhna, so mi starši pripovedovali zgodbo o gospodu s klobukom. Nekako takole gre:

»Nekega dne se je po ulici sprehajal gospod, oblečen v dežni plašč, na glavi pa je nosil klobuk. Z vrha sta ga opazovala oblak in sonce.

Oblak reče soncu: »Meni bi zagotovo hitreje uspelo sneti klobuk z glave.« Sonce se mu samo nasmehne.

Oblak ga izzove: »Če ne verjameš, tekmujva. Jaz bom prvi,« in  že prične s svojim nastopom.

Najprej prekrije sonce, da se pooblači. Gospod rahlo dvigne glavo, pogleda proti nebu in nadaljuje pot. Nato oblak prične spuščati prve dežne kaplje. Gospod si zapne nekaj gumbov na plašču, si nekoliko globje potisne klobuk na glavo in stopi hitreje. Oblak nadaljuje z vetrom in večjimi kapljami. Nato prične z grmenjem. Gospod privije plašč k sebi, dvigne ovratnik ter z obema rokama prime klobuk. Nekoliko se upogne ter stopa hitro in odločno. Oblak nadaljuje z nevihto. Vrtinči z vetrom, dviguje listje, silovito premika veje, nosi dež z vseh strani, grmi in treska. Gospod se še nekoliko bolj zapre vase, spusti klobuk čez oči in nadaljuje svojo pot.

Čez nekaj časa se oblak utrudi in odneha. »Kar ti poskusi,« reče soncu, »zagotovo ti ne bo uspelo.« Sonce se nasmehne in prične kukati izza oblaka. Njegovi žarki se nežno, izmenično pretegujejo. Počasi se prične odmikati od oblaka in se kmalu pokaže v celoti. Zunaj se razjasni in ozračje se počasi segreje. Gospod se zravna, umakne roke s klobuka in pogleda proti nebu. Za hip se ustavi in mežikaje dvigne svoj obraz. Rahlo zaslepljen od sončnih žarkov se nasmehne, spusti ovratnik na plašču in nadaljuje pot. Stopa pokončno in lahkotno. Sonce sije vse močneje, širi toploto in svetlobo. Gospod si odpne gumbe na plašču in klobuk na glavi prestavi nekoliko nazaj. Sonce prične kraljevati na nebu in nevihta ostaja samo še bled spomin. Gospodu postane toplo, zato sname klobuk, sleče plašč, si ga položi čez roko in veselo nadaljuje svojo pot.«

Ene zgodbe, dogodki in spomini se nam v misli prikradejo ob točno določenem času. Zanimivo, kako dobijo povsem drugačno podobo in sprožijo prav poseben uvid. Te dni sem neizmerno hvaležna za vrednote, ki so mi bile položene v zibelko. Bolj kot kadar koli doslej se zavedam, da so vrednote vse, kar šteje. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem v celoti sprejela dragoceno popotnico in izbrala svojo pot za naprej. Te dni doživljam tako, kot da mi je podarjen dodaten čas za odkrivanje in uresničevanje svojega pravega poslanstva in ne več samo za igranje vlog v družbi.

V prvih štiriindvajsetih urah po razglasitvi nastale situacije je v moji glavi nastala zmeda. Mešalo se je staro in preizkušeno z novim in negotovim. Um in srce. Strah in ljubezen. Hvaležna, da sem našla notranjo moč, odrinila strah in prisluhnila, kaj še sporoča ego. Ja, ego producira strah, je pa tudi potreben za to, da se premaknemo naprej. Njegove ostale koristne zasluge so napredek, doseganje ciljev in tudi sprejeta odločitev, da si želimo osebnostno rasti. Tistega nedeljskega jutra je v meni jasno in glasno postavil nekaj trditev:
»ZDAJ imaš čas, da začneš živeti vse, kar si prebrala in v kar globoko verjameš. ZDAJ imaš čas, da teorijo zares spraviš v prakso. ZDAJ imaš čas, da uresničiš svoje pravo poslanstvo.«

Tako se je začelo temeljito čiščenje. Najprej fizičnega prostora, kjer krama izginja hitreje, nato pa še čiščenje vsega tistega, kar se je nabralo v glavi. Pri tem drugem je pot nekoliko drugačna – najprej se je treba zavedati svojega notranjega monologa, mu prisluhniti in ga zares slišati. Potem ga je potrebno sprejeti. In šele nato s pokončno držo, veliko notranje moči in z na stežaj odprtim srcem pričeti z odpuščanjem vsega, kar nam več ne služi. Korak za korakom. Ne gre vse na enkrat. Pri tem je potrebno ves čas »žonglirati« z egom, ki v tej fazi ne sme biti preglasen, pa tudi ne užaljen. In potem počasi pokuka na plano tisto, kar je pristno in edinstveno. Kot vrtnine, ki kar naenkrat zadihajo na gredici potem, ko smo odstranili plevel. Ugotovimo sicer, da je gredica veliko bolj zračna in redkeje poseljena, a to, kar je ostalo, je zelo dragoceno. S pravilno in vztrajno oskrbo bo zraslo v večje in lepše. In kar je najpomembnejše, služilo bo drugim. In prav služiti drugim je vrednota, ki v teh dneh bliskovito prihaja na prvi tir. Sledijo ji hvaležnost, sočutje, mir in ljubezen.

To so vrednote, ki so globoko zakoreninjene tudi v meni in so moja življenjska popotnica. Ves čas so bile na preizkušnji zaradi tistih aktualnih in popularnih vrednot tega sveta. Sveta, ki ga je človek ustvaril tako, da si je podredil cel planet in pri tem ignoriral vse zakone narave. Zato se mi te dni ne zdi, da se nahajam v groznih sanjah, iz katerih komaj čakam, da se zbudim, ali pa med vrsticami in stranmi napete kriminalke s primesmi znanstvene fantastike, ki jo bom kmalu nehati brati. Nasprotno – jaz se počutim, da sem se zbudila v svet, kjer so prave vrednote končno na pravem mestu.

Prebujala sem se že nekaj časa, tako kot se večkrat prebujamo proti jutru, ko se predramimo, obrnemo na drugo stran in še malo zaspimo, čeprav vemo, da bi bilo bolje, da takoj vstanemo. Želimo si, da bi vzpostavili svojo jutranjo rutino, s katero bomo vsako jutro pričeli kreirati svoj dan in ne bomo dovolili, da nas nosi kot plankton. A kaj, ko so to želje, ki za uresničitev od nas zahtevajo akcijo in disciplino.

Notranji klic po spremembi se je zgodil pred desetimi leti, ko je moj merilec zdravja konkretneje zanihal – izčrpana žleza ščitnica je v znak predaje dvignila belo zastavo in zahtevala, da se ustavim. Vsak, ki se je kadarkoli soočal s temi izzivi, ve, o čem pišem. Ščitnica udari po psihi in fizičnem telesu. Navidezno lahko izgledaš kot največji hipohonder, a se v resnici komaj priplaziš od postelje do kavča in nazaj, hkrati te preplavljajo temne misli, oteženo pa je tudi delovanje številnih drugih telesnih funkcij. Uradna medicina ima sicer rešitev, ki pa ne odpravlja vzroka, ampak samo pomaga, da nekako funkcioniraš. Pravega vzroka pri avto-imunih boleznih ne poznajo.

Laično sem si to razložila tako, kot da telo napada samo sebe. Seveda me je zanimalo, zakaj. Želela sem ozdraveti, za to pa sem bila pripravljena storiti vse, kar je potrebno. Zato sem temeljito zavihala rokave in se zadeve lotila tako, kot sem takrat najbolje znala – raziskovala sem alternativne načine zdravljenja, iskala dobra priporočila, prebrala številno literaturo, spreminjala navade in življenjski slog ter nekaj časa temu posvečala vso svojo pozornost. Nič mi ni bilo težko ali odveč. S kombinacijo dveh metod zdravljenja – eno bolj na telesni, drugo bolj na energetski ravni – sem se relativno hitro sestavila in spet zaživela. Občasno bolj v skladu z naravo in s sabo, drugič nekoliko manj, a ves čas v ohranjanju ravnovesja. Od takrat zdravje spoštujem in ga ne jemljem za samoumevnega. Ščitnica pa mi služi kot merilna naprava, ki ves čas kaže, koliko sem v stiku sama s sabo, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

Po tradicionalni kitajski medicini (TKM) je delovanje ščitnice povezano z delovanjem jeter. Jetra so po TKM eden od petih ključnih organov poleg pljuč, vranice, ledvic in srca. Energija jeter je »jang« energija, moška, živahna energija, energija rasti in akcije, novih idej in novih vizij. Če so naša jetra energetsko močna, smo spomladi polni energije in novih idej. Šibka jetra prinašajo vrsto pomladanskih nevšečnosti, kot so seneni nahod, alergije, pomladanska utrujenost, spremembe na koži, pa tudi velikokrat nam gre kdo ali kaj »na jetra«, kritični smo, zamerljivi in maščevalni. Jetra izčrpamo z nepravilnim prehranjevanjem, z različnimi razvadami, s tem, ko smo ves čas v akciji, v usklajevanju projektov, v osvajanju novih ciljev, ko pozimi ne počivamo dovolj in ko smo ves čas v prvi bojni liniji. Element jeter je les, ki simbolizira rast, vendar je pomembno, kakšna tla smo pripravili, torej koliko smo pozimi skrbeli za ledvice (po TKM je zima energetski čas ledvic). Barva jeter je zelena, okus, ki pripada jetrom, pa je grenak. Zato si spomladi obilno postrezimo z regratom, radičem, cikorijo, šparglji, artičokami … saj nam bodo naša jetra hvaležna. Ko smo ženske v moški energiji, svoja jetra dodatno izčrpavamo. Ko se pretirano ženemo za kariernimi dosežki, zastavljamo visoke cilje in smo ves čas v akciji. Ko si ne vzamemo časa za sebe, za užitek, za stapljanje s svojo žensko esenco in za poglabljanje v svojo žensko energijo. Nič čudnega, da so v zadnjem času težave s ščitnico pri ženskah tako zelo pogost pojav.

Zanimivo simboliko v povezavi z jetri sem videla, ko sem te dni prebrala članek s šamansko razlago o nastali situaciji. V njem avtorica med drugim omenja tudi obliko tega virusa, ki spominja na ribo napihovalko. Ta riba ima v svojih jetrih močan strup, ki je za človeka lahko usoden. Povzroči dušenje in človek brez umetnih pljuč ne preživi. A riba je za človeka nevarna samo mrtva, torej na krožniku, ko lahko pride v stik z njenim strupom. Živa je človeku povsem neškodljiva.

Se je morda pojavil virus v obliki ribe napihovalke, da nas opozori na strup v naših jetrih?

Ne poskušajmo jih razstrupljati, saj to znajo sama bolje in brez škodljivih posledic za naše telo. Samo okrepiti jih je treba in jim dovoliti, da sama opravijo svojo naravno funkcijo izločanja toksinov. Zato prenehajmo z vnosom vsega, kar nam škodi in izdatno vnesimo vse, kar nam koristi. Opustimo razvade, načrtno izbirajmo misli, zatecimo se v zeleno in globoko dihajmo, da razkrojimo nabrano jezo, zamere, cinizem in maščevalnost.

»Zamera je, kot če bi popil strup, potem pa upal, da bo ubil tvoje sovražnike.«
Nelson Mandela

Izkoristimo ta čas, da se za hip ustavimo in poglobimo vase. Nihče nam ne more vzeti svobode, saj je prava svoboda tista v glavi.

Virus je za planet storil to, česar ni storil človek. Ustavil je proizvodnjo, promet in vse ostalo, kar onesnažuje in že vrsto let duši. Človeku pa prinesel pomembno sporočilo – namreč da ni najmočnejše bitje na svetu in je odvisen od narave. Narava bo preživela brez človeka, človek brez narave pač ne bo.

Te dni narava že diha z bolj polnimi pljuči, njena jetra se krepijo, njena vranica je manj zaskrbljena, kar se kaže kot prizemljitev vseh nas (po TKM je zemlja element vranice), njene ledvice so polne čistejše vode in srce neizmerne Ljubezni. Ljubezni, ki se širi med ljudmi po celem svetu močneje in hitreje kot kadarkoli doslej.

Ob poletnem solsticiju bo, kot navaja avtorica omenjenega članka, sonce na nebu v obliki ribe napihovalke s celimi in zdravimi jetri. Vprašanje je, ali bodo naša jetra do takrat zdrava?  Ali bomo sposobni sprejeti svetlobo, ki jo prinaša sonce? Ali bomo sposobni vstopiti v poletni čas srca (po TKM je poletje energetski čas srca) z ljubeznijo, mirom, sočutjem in solidarnostjo?

»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Gandhi

Virus nam je z maskami prekril usta, da za hip prisluhnemo naravi, zakril oči, da pogledamo vase in preprečil fizično bližino med ljudmi, da vsak od nas najprej močno objame sebe. Zakril nam je nasmeh na obrazu, da odkrijemo, kakšen je smeh v našem srcu (v angleščini je znan citat »smile in your heart«). In prav to je popotnica, ki sem jo pred leti dobila na Baliju. Tudi ta se te dni kaže v povsem novi luči.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS