Ko je bila v najhujši krizi, je samo enkrat računala na državo, pa še takrat se je uštela.

Dobivala je sicer porodniško nadomestilo in otroški dodatek, za kar je državi zelo hvaležna, čeprav vse življenje tudi ona daje državi veliko. »Bila sem precej razočarana, ko sem imela k. d. – komanditno družbo.

Neko leto se je država odločila, da bo pobrala davke za nazaj, davke, ki jih po zakonu nikoli ni bilo treba plačevati.« Za pet let nazaj so ji izračunali, da mora plačati osem tisoč evrov. »To je bilo v obdobju, ko mi je kot podjetnici šlo najslabše. Ukvarjala sem se sama s seboj, se skušala čustveno rešiti.

Klicala sem na davčno upravo in prosila, ali se lahko dogovorimo za odlog plačila ali obročno odplačevanje, saj tega denarja nisem imela. Če pa ne bi plačala, bi mi v trenutku zablokirali delovanje podjetja. Povedala sem jim, da s tem podjetjem hranim sebe in pet otrok ter da je zame delujoče podjetje ključnega pomena.

Ni bilo posluha za to.

Takrat so bili v javnosti zelo poznani Strojanovi. Počutila sem se trapasto, da se sama trudim, preživljam otroke, plačujem državi vse prispevke, ko želim neko sodelovanje, pa tega posluha ni. Vprašala sem gospo na drugi strani telefona, ali me država sili, da postanem socialni problem  … Zame to ni bila rešitev. Izposodila sem si denar od brata, plačala davke in delala naprej. Kasneje sem izvedela, da če bi vložila tožbo proti državi, mi teh davkov ne bi bilo treba plačati. Bila sem še bolj jezna. Preživela sem tudi to, bratu sem denar vrnila. Bog ve, zakaj je bila dobra tudi ta izkušnja.« 

Saša razlikuje med svobodnjaštvom in podjetništvom. Svobodnjaštvo je prisotno v umetniških poklicih. Po njenih izkušnjah ljudje, ki imajo zelo izrazite umetniške darove, niso pretirano dobri tržniki, pogajalci in podjetniki. Za svobodnjaške poklice bi bilo dobro, da bi se na neki način združevali s takimi panogami, ki lahko prispevajo tisto, kar jim zmanjka. Svobodnjaki bi morali biti obravnavani drugače kot podjetniki. Tisti, ki kot kulturniki prispevajo k javnemu dobremu, kulturi, težko izražajo svoje talente pod pritiski preživetja. Podjetnik, ki lahko naredi izdelek, ga trži in prodaja, je vendarle v drugačnem položaju kot avtor knjige …

Vendar pa je v življenju tako, da se lahko zaneseš samo nase.

Če se zanašaš na državo ali kogarkoli, ne razviješ svojih talentov. Če imajo ljudje kakšen talent in ga ne morejo razvijati v polnosti, ker jim manjka podporna infrastruktura, je rešitev v povezovanju. Država bi lahko organizirala združenja, kjer bi nudila podporo ljudi z drugih področij. Skupaj zmoremo več, in če bi se v malih skupinah združevali in povezovali ljudje z različnimi znanji, bi bilo to koristno za vse in bi lahko skupaj nastopali tudi na trgu.

Če se zanašaš na državo ali kogarkoli, ne razviješ svojih talentov. 

Sama se uči povezovanja z ljudmi in odlično sodelujejo. Za zdaj še ni tam, kjer bi želela biti. Preveč je še stvari, ki jih ji ne bi bilo treba početi, a jih počne sama. Ve, da mora spet narediti preklop v sebi in iti naprej. Za zdaj jo je še strah vzeti koga v službo. »Živeti je treba tako, da vsak trenutek rečeš, da svojega življenja ne bi zamenjal z nikomer drugim. Tako živim že zadnjih nekaj let,« odgovori na vprašanje, kaj je zanjo uspeh.

Prispevek iz knjige Svoboda – Breme ali privilegij?