Odprem oči. Zagledam strop – bel, na videz hladen, nepoznan. Nepoznan? Ne, v bistvu mi je znan – taki so stropi bolnišnice. Kje sem?

Muha mi prileti na obraz. Verjetno me je prav ta muha zbudila. Želim zamahniti z roko, da bi jo odgnal, a ne morem dvigniti desne roke! Hočem spraviti to muho s sebe! Bi dvignil drugo roko, pa me ne uboga. Noge? Ne morem jih premakniti! Bi premaknil vrat, a ne gre. Najraje bi zakričal naj nekdo spravi z mene to muho, a glasu od nikoder.

Obmolčal sem, povsem negiben. Obmolčal, kot bi želel ustvariti popolno tišino, v kateri ne bi bilo moč slišati tega, kar sem se počasi začel zavedati – da ne morem premikati ne nog, ne rok, še vratu ne …

Če bi mi kdo le dan pred tem rekel, naj pazim, kako vozim, ker se mi lahko kaj hudega zgodi – bi se mu smejal v obraz. Saj znam voziti! Veš, koliko kilometrov sem že prevozil!

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, naj ne pijem toliko alkohola, ker v vinjenem stanju ni varno voziti – bi ga le vzvišano pogledal. Jaz že vem, kdaj lahko vozim! Saj nisem neumen, sebe pa ja dobro poznam in vem, kje je meja!

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, naj se pripnem z varnostnim pasom, ker ima svoj namen – bi se mu posmehoval pred drugimi. Kakšen varnostni pas neki, le v napoto mi je!

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom pristal na invalidskem vozičku, pa četudi bi bil to sam Bog, ki vidi in ve vse, bi si mislil – Ja pa kaj še, meni se to ne more zgoditi. Niti ne poznam nikogar, ki bi bil na vozičku, kaj šele, da bi se to dotikalo mene.

Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom nekoč močno cenil malenkosti kot je imeti možnost, da iz sebe spravim tole eno muho, bi ga imel za norega.

In tu sem. V bolnišnici na intenzivni negi, kjer se je prav vse to uresničilo in mi popolnoma, ampak res popolnoma spremenilo življenje.

Premikati se ne moram, ampak živim. Kaj sploh lahko kot 17-letnik s tem naredim?

Več v knjigi Vozim skozi življenje, Aleš Kramolc >>