VIRUS IDEJ

Andreja Troppan

Potovanje od Vala do Ajde in od Žana do Iana

Peti teden – obkljukan. To zveni tako tehnično, da mi že kar malo smrdi.

Sem človek dejanj, človek akcije. Pristni osebni stik je daleč na vrhu mojih osebnih vrednot.

Zaradi neprestanega buljenja v ekran – enkrat v računalnik, drugič v TV, tretjič v telefon – zdi se mi, da moja glava postaja kvadratne oblike. Malo heca. 😊

S šalo na stran – res mi je počasi najedalo in me glodalo, ko sem se dnevno sestajala z učenci v virtualni učilnici, kar je sicer čisto zanimivo, dinamično in kul, a čisto premalo zame, saj ne omogoča pristnega stika.

Tako sem v tem petem tednu karantene mozgala in premlevala, kaj lahko storim, da sebi in svojim učencem malce popestrim življenje, a ob tem nikogar ne ogrozim.

Saj veste, »kjer je volja, tam je pot«. Nisem iskala izgovorov, temveč poti, po katerih bi lahko prišla do zadanega cilja – stopiti v kontakt z učenci 4.b (seveda na primerni razdalji).

Dela sem se lotila zelo sistematično.

1. etapa: od Vala do Ajde, petek, 17. 4.

Odločila sem se, da obiščem učence, ki prebivajo v centru Ljubljane oziroma v bližini šole. Napisala sem si seznam, tak, prav po taborniško, da ja ne bom kot brezglava kokoš tekala sem in tja, gor in dol ter si podvajala poti. Ne. To pri meni ne pride v poštev, vsaj takrat ne, ko sem odvisna od lastnih nog. V takih primerih sledim motu, da je »dober načrt že pol uspeha«.

Torej, načrt za prvi dan je bil izdelan. Imena na seznamu, skica poti, manjkalo je le še prevozno sredstvo. Pot peš bi bila namreč zelo dolga, saj sta bila moj start in cilj na Rudniku, v neposredni bližini nakupovalnega centra Supernova. V redu. Pred vrati atrija se mi je rahlo sramežljivo nasmihalo moje ubogo, dotrajano kolo. A ker »pogled dostikrat vara«, pa tudi zvoki, ki jih oddaja, niso ravno ušesu prizanesljivi (kolo namreč zelo škripa), sem imela pomisleke. Ker pa sem poznala njegovo najpomembnejšo lastnost, sem vedela, da bova skupaj zmogla – moje kolo je namreč neizmerno vzdržljivo in trdoživo. Tako zame kot zanj besedice »ne«, »nemogoče«, »se ne da« sploh ne obstajajo.

Pojavilo se je še vprašanje moje vzdržljivosti, saj veste, tam nekje v kotičku možganov. Pa sem samo zamahnila in si rekla: »Glej, punca, če vsak dan laziš po Golovcu, pa da ti ne bi uspelo prikolesariti do centra? Ni šans, da ti ne uspe!«

Po moji grobi oceni je bila dolžina poti sledeča: od doma do Osnovne šole Prežihovega Voranca je 5 kilometrov, poti od hiše do hiše oziroma od bloka do bloka sem kar tako, »čez uč«, dodala še 3 kilometre, pa da se vrnem domov … vse to naj bi v grobem zneslo 13 kilometrov. Ah, kaj pa je to za tako veliko punco!

Oborožena s telefonom, načrtom, telefonskimi številkami, vodo in anorakom (da, taborniki mislimo na vse) sem se podala na pot točno ob 16.40.

Naj se avantura začne! Veter v laseh, pesek v zobeh, pa gremo!

Brcanje z nogami, pritiskanje na pedala kolesa, ki mi resnično služi le poleti za pot iz kampa v trgovino in nazaj, in monotono škripajoče oglašanje so bili sprva edini zvoki, ki so odmevali daleč naokoli. Vsake toliko časa je kolo malo zatajilo, pedala so se prenehala vrteti, zaškripalo je tako, da je zvok šel skozi možgane, a to me ni odvrnilo od cilja. Moja misija mora uspeti.

Niso me zaustavila ne zaprta vrata, ne iskanje priimka na zvoncih, niti to ne, da zvonec sploh ni delal. Poskusila sem res vse, da sem prišla do učencev. Kjer ni deloval zvonec in se nihče ni javil na moj klic, sem pač vpila (hvala Maričkini mamici za nasvet – ona ve, kam seže moj glas). Skratka, otrokom sem mahala tja gor proti oknom in balkonom, od koder so me pač opazovali. Nekateri učenci so prišli malo bližje (a priporočena razdalja je bila seveda upoštevana).

Pri vsakem učencu kratek postanek, klepet in že me je pot gnala naprej.

Prvi dan je moja pot trajala cele tri ure.

Izkupiček 1. etape: obiskanih štirinajst otrok (štiri žal nisem srečala v živo, a sem bodisi govorila z njimi bodisi jim predala sporočilo).

Rahlo utrujena, a neizmerno srečna, sem v mraku prikolesarila domov. Moja zadnja plat sicer ni bila najbolj zadovoljna s tem, da sem preskočila uvajalne oziroma pripravljale uvodne treninge, a ker je zadaj, nima pravice do pritožbe.

2. etapa: od Žana do Sofije, sobota, 18. 4.

Ta etapa je zahtevala še malo obširnejše raziskovanje in dobro načrtovanje, saj sem presedlala s kolesa na avto.

Destinacija: vse lokacije izven centra Ljubljane in njena okolica (no ja, malo širša okolica).

Rečeno – storjeno. Za 2. etapo sem si omislila spremstvo: moja hči je prevzela vso navigacijo, kajti dosedanje izkušnje, ki jih imam z avto navigacijami, niso ravno bleščeče, kaj šele primer dobre prakse. Naš Garmin ima vgrajen ženski glas, ki je meni osebno zelo zoprn. Sama sem ta glas, to žensko, ki daje navodila, poimenovala »Francka«. Pa veste, kaj počne, medtem ko jaz vozim po njenih navodilih? Najprej mi še kar prijazno reče: »Čez 200 metrov zavijte levo.« V redu. Sledim navodilom. A ni vrag, ko začne že čez 50 metrov tuliti: »Zavijte levo, zavijte levo!« Sledi tišina, nakar se oglasi: »Preračunavam …« To pa traja tako dolgo, da sem jaz že čisto na drugem koncu in moram obračati ter se vračati. Tako. Na to »Francko« se pač ne zanesem.

Današnji seznam je vseboval enajst imen, s tem da sem se zadnjemu s seznama, ki je stanoval zelo daleč iz Ljubljane, kmalu po prvem obisku, kjer sem se malce dlje zadržala, odpovedala.

Da pa takoj razčistimo eno, v izogib vsem pomislekom: na pot sem odšla z vsemi potrebnimi dovoljenji – da, zakonodaje pa res ne kršim.

Prvi obisk je trajal malce dlje, saj so me starši prijazno prosili, da jih počakam, da se vrnejo s sprehoda. Ni problema. Če kaj, pa sem imela res dovolj časa. Prijeten klepet na primerni razdalji, pogostitev, ki sem se ji sicer upirala, a ne zato, ker sem gospa fina, ampak zato, ker je bil moj namen res samo na hitro pozdraviti učence in švigniti naprej.

Pot sva z Laro nadaljevali v Ljubljani. Ugotovila sem, da nekateri učenci živijo kar blizu, tako da sem v kratkem času opravila obiske na štirih naslovih. Dva učenca sem razveselila na domu, eni učenki sem poslala fotografijo, iz katere je bilo razvidno, kje se nahajam, enemu učencu pa sem pred vrati pustila pisemce.

Glede na to, da je bil res lep dan, ki je kar vabil po sprehodih in aktivnostih v naravi, sem bila zadovoljna, da sem vsaj nekatere našla doma.

Na naslednjem naslovu, malo preden sem zapustila Ljubljano, so me na balkonu pričakali kar štirje učenci naše šole, bratje in sestre. Kakšno veselje!

Sploh moram omeniti, da sem ta dan naletela kar na nekaj družin, kjer sem imela možnost pozdraviti sorojence, ne glede na to, ali so bili moji učenci ali ne. Itak me vsi poznajo, če ne po stasu, pa po glasu (malo se hecam).

Na obrobju Ljubljane sva se z Laro, takoj ko sva parkirali avto, s telefonom v roki v labirintu številnih blokov malodane igrali skrivalnice. Končno najdeva blok, pa ne najdeva priimka. Kaj pa zdaj? Na telefon se nihče ne javlja. Še dobro, da mi kdaj pa kdaj kakšen učenec zaupa svojo telefonsko številko in da se lahko obrnem direktno nanj. Klic uspešno opravljen. Javi se moj učenec. Ni čisto prepričan, da ga ne hecam, a vseeno prihiti preverit. Njegovega brata ob pogledu name skoraj zadane kap. »Ja, kva pa vi tuki?« je njegovo prvo vprašanje. Nihče od njiju ne more verjeti, kaj se dogaja, kaj jaz delam na njihovem dvorišču. V salvah smeha in ugibanj se javi še njun očka, gor iz najvišjega nadstropja, sprašujoč, kje pa je učiteljica Marija. Ko pojasnim situacijo, kar ne more verjeti. Me vabi gor. Pa se zahvalim. Pa me spet vabi. Tokrat na kavo. Pojasnim, da je sicer ne pijem in da bi v drugačnih okoliščinah prišla, a da je sedaj karantena in da ne pridem gor. Pa ne odneha. Pa pridite na pečenice, vabi naprej. Ponovno se zahvalim. Pa pridite na palačinke. Zahvalim se rekoč, da sedaj res moram na pot. Pa mu spet ni nič jasno. Ja, pa zakaj ste sploh tu, če ne pridete gor, je spet modroval. Pa pridem jaz dol, če želite …

Med glasnim smehom, pregovarjanjem in dogovarjanjem pride na okno še ena moja učenka, ki živi točno pod njimi (zgoraj omenjenim očetom). Na oknu imam kar dve družini in istočasno komuniciranje je zelo zabavno. Če nas je kdo opazoval, v kar ne dvomim, se je zagotovo muzal in si vsaj malo popestril dan.

Do konca moje etape je ostala še učenka, ki živi izven Ljubljane. Gleda na to, da nisem imela njenega naslova, imela pa sem željo po tem, da vidim še njo, sem prvič najavila svoj prihod, a le mamici, s prošnjo, naj me ne izda. Po 15 minutah sva z Laro prišli na zadnji postanek današnje etape. Tudi tu sem se razveselila kar dveh svojih učencev – bivšega in sedanje. Klepet ob živi meji se je malce razvlekel, a vse res na varni razdalji.  Izredno vesela, z usti do ušes in grlom polnim smeha, sva se z Laro odpravili proti domu. Na nebu so sijale zvezdice, ko sem obrnila ključ v ključavnici današnjega prevoznega sredstva.

Razigranost mi ni dala spati še pozno v noč.

3. etapa: Do Iana, mimo Jošta in Neže nazaj domov, nedelja, 20. 4.

Ob 6.00 me prebudi moj želodček, ki kliče po hrani. Ker že vrsto let jem sladko samo v jutranjih urah, res živim za zajtrke.  Po palačinkah s figovo marmelado ležem nazaj, a mi nemirni duh ne da spati. Najprej se odločim, da zapišem svoje vtise, potem pa še malo zadrnjoham. Sonce, precej visoko na nebu, obeta vroč dan. Pred mano pa je še zadnja etapa – najdaljša. Ko pripravim vse dokumente in si po Google Mapsu začrtam pot, se odpravim. Avtocesta je skoraj prazna. Sonce me greje čez šipo. Jaz pa si v miru prepevam pesmi in uživam. Zavijem z avtoceste in se po ovinkih, ki jim kar ni konca in kraja, odpravim na naslov mojega zadnjega učenca. Iščem in iščem številko, pa je ni. No, tole je pa kar zalogaj, posebej, ker si številke ne sledijo kot hiše v Trstu. Ne, predam se pa ne. Se vozim in opazujem. Na koncu zavijem s ceste in pokličem. Izvem, da sem iskala na napačnem naslovu. Žal.

Ker sem večni optimist, mi to ne pokvari dneva in ne vzame poguma. V redu. Če potegnem črto, je bila moja misija tudi v soboto uspešna. Od obiskanih deset učencev sem jih na domu dobila sedem. Odlično. Torej ni razloga za slabo voljo.

Avto obrnem nazaj proti avtocesti za Ljubljano, ko se mi zabliska skozi možgane – pri naslednjem izvozu je doma moja sodelavka! Grem pa presenetit njo in njena otroka. Eden od njiju me bo zagotovo vesel, si mislim in pokličem. Nisem namreč vedela, kam naj grem, saj nimam njenega naslova. Mojega klica se Špela razveseli, malce začudena sicer, kaj delam na tem koncu, a me prijazno usmerja. Počutim se kot kraljica, ko me vsi pričakajo ob njihovem dovozu. Ta dan je za njih prav poseben. Njena Neža praznuje 5. rojstni dan. Seveda sem morala pristaviti svoj »piskerček« in ji zapeti »Vse najboljše«. Malo sem se še pohecala z Joštom, ki si je ta vikend še kako prislužil, saj sta z mamico cel teden usvajala črko L in D. Saj veste, kako je otrokom, katerih mamica je učiteljica?!

Tako, pot pod noge, sem si rekla in zadovoljna odšla. Misija z naslovom »Potovanje od Vala do Ajde in od Žana do Iana« je končana.

Bi jo ponovila? Takoj in z lahkoto, kajti taka izkušnja ti da mnogo več, kot sam vložiš v to. Je neprecenljiva in se ti zasidra globoko v srce.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS