Piše: Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>

Življenje je potovanje. Potovanje, ki naj bi bilo razburljivo, polno dogodivščin, mikavno in mamljivo, vabeče. Potovanje, kjer s preizkušanjem odkrivamo, kaj je tisto pravo za nas, ob čem nam zaigra srce, kaj nas pokliče, kje in ob kom začutimo, da smo zares živi.

Kmalu potem, ko pridemo na ta planet, začnemo raziskovati. Ob ugodju nas neizbežno čakajo tudi neprijetnosti – tako fizične kot duševne. Na milost in nemilost smo prepuščeni starejšim okrog nas. S posnemanjem se naučimo vedenja, odzivanja, besed in celo misli, značilnih za določeno družino, družbo, okolje. Bolj kot smo sprejeti, spoštovani, brezpogojno ljubljeni in manj kot je naše bivanjsko okolje prepojeno s strahom, sodbami, predsodki, lažje razpremo svoja krila in zaživimo svoje osebno poslanstvo, ko pride čas za to.

Tukaj smo le za določen čas. Naša oblika se nenehno spreminja. Zdi se, da starši še dobro ne trenemo z očesom, pa je dojenček že malček, najstnik, mlada odrasla oseba, ki ne pristaja več na ukaze, vodstvo in usmeritve.
Če je starš, skrbnik, sorodnik, učitelj sam dobro, stabilen, ima zaupanje v življenje in se zna spopadati z izzivi, postane dragocen sopotnik, opora, kraj počitka in miru, prijetnega druženja, povezovanja. Radostno se posveča svojemu lastnemu življenju, razvoju, zorenju, dobro skrbi zase in je na voljo drugim. Zna dajati, pa tudi sprejemati, ne sledi pravilom in dolžnostim, sledi klicu življenja. Je v stiku z dogajanjem v svoji notranjosti in sproti zna izbrati svoj naslednji korak. Z življenjem je eno, čuti vodstvo in zaupa. Je prilagodljiv, spontan in se zaveda, da kreira vse več tega, čemur namenja svojo pozornost. Sledi radosti, sreči, ljubezni in s tem je vsak njegov korak in njegovo dejanje polno smisla. Na svojem potovanju je doma in njegov cilj je že ves čas z njim. Zaveda se, da je že celovit, ljubljen in izpolnjen. Ničesar mu ni potrebno dosegati. Novih stvari se loteva, ker je zabavno, ker ga to veseli in mu dela življenje barvito, pestro in zanimivo.

Vsak od nas s svojim delovanjem, s svojo naravnanostjo vpliva na svet okrog sebe, ki mu vrača nazaj, kar sam vlaga vanj. Otrok je bitje sedanjega trenutka. Zdaj je radosten in nasmejan, že v naslednjem hipu joka, se pritožuje, pa se spet potolaži. Ničesar se ne oklepa, ničesar ne načrtuje. Ne gleda le z očmi. Razbere vzdušje, opozori na stvari v nas, ki so še nam skrite. Če smo mu pripravljeni prisluhniti in če ga dojemamo kot sebi enakovrednega, nas veliko nauči.

Ozaveščamo, popravljamo, celimo in se izboljšujemo.

Odrasel, ki v otroku ne vidi svojega podrejenega in razume, da sta v svoji biti enaka, je dal sebi in otroku veliko darilo. Zanj nima pripravljenega načrta, v katerega se otrok mora prilegati. Otroka ne skuša na silo oblikovati po svoji meri, nudi mu prostor, kjer se lahko varno razvije in nanj deluje spodbudno.

Tako nova generacija ne doseže okvirjev, ki ji jih je zanjo pripravila starejša generacija, ampak izpolnjuje svojo lastno usodo in s tem okvirje preseže na načine, ki si jih starejši niti zamisliti nismo mogli.

Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>