»Obstajajo posebne tehnike, ki izkoriščajo skupno moč obeh polovic možganov, torej spominske in ustvarjalne; pravimo jim mnemotehnike. Nekatere so čisto preproste in skoraj smešno enostavne za uporabo, obstajajo pa tudi bolj kompleksne, namenjene pomnjenju večjih količin podatkov.

Palača misli ali palača spomina je skupno ime za tehnike, ki nam omogočajo, da v svoj dolgoročni spomin vtisnemo vse, kar želimo. In to precej preprosto, elegantno in zabavno. Pravijo jim tudi tehnike loci (iz latinščine, za lokacijo), pa tudi rimska soba ali rimska palača, saj naj bi s to metodo že v starem Rimu utrjevali spomin. Ideja je, da na obstoječ spomin (ki ga že imamo in je že dolgoročni) vežemo novega, torej tisto, kar bi radi šele spravili v spomin.«

»Vzemimo za primer svoje stanovanje, pisarno, šolo, vrt, ulico, kar koli, kar že poznamo in že imamo shranjeno v svojem dolgoročnem spominu. Na tej lokaciji opredelimo konkretne točke, na primer posamezne predmete, ki se tam nahajajo. Posoda za mačko na verandi, omarica za ključe v predsobi, miza in stoli v kuhinji, slika na steni dnevne sobe, pod njo kavč in tako naprej. Vse te točke lahko v mislih jasno vidimo, saj jih že poznamo in so tam trdno zasidrane (tako v naravi kot v naših mislih).

Določimo pot, po kateri se bomo med temi predmeti sprehodili. Natančno. Vedno mora biti popolnoma ista pot, ista smer, z upoštevanjem popolnoma istih korakov. Kot da bi se resnično sprehodili po stanovanju. Vstopimo torej v ta prostor, pogledamo najprej sem, potem tja, in nato izstopimo. In vstopimo v novega. In tako dalje (v začetni fazi lahko celo fizično vstopamo v prostore in si ogledujemo svoje točke). Potem dajmo vsaki zaporedno številko. Da bomo na primer vedeli, kaj je tretja stvar v četrti sobi, ne da bi se do nje po celi poti sprehodili.

Sedaj nam ostane le še to, da tem točkam (ki so že v dolgoročnem spominu in si jih zlahka prikličemo) začnemo dodajati dodatne informacije. Tako ustvarimo vizualno podobo tega, kar si želimo zapolniti, to pa je ključnega pomena, saj palača spomina deluje na vizualnih podobah. Čim bolj nore, nelogične in barvne so (večjo vlogo bo imela naša desna polovica), bolj si jih bomo zapomnili.

Recimo, da si želim zapomniti neko zaporedje številk. Vstopim v svojo palačo in si na točki, kjer je posoda za mačko, zamislim štiri mlade mucke. Ne samo zamislim kar tako, temveč zamislim tako jasno, da dobesedno vidim to podobo. Pocrkljam te mucke in jih pobožam. Šele nato vstopim v predsobo in na omarici za ključe presenečeno opazim, da ni nobenih ključev. Kje pa so, ali jih je kdo ukradel? Potem se premaknem v kuhinjo in vidim sedem stolov za mizo ter se seveda vprašam, ali dobimo morda za večerjo na obisk palčke. Pa grem v dnevno sobo in na kavču ležita dve debeli in ogromni mravlji, večji od človeka. Kakšen prizor je to! Komaj grem mimo njiju in nato v kabinetu vidim trilogijo Stiga Larsona o dekletu z zmajskim tatujem, moje najljubše knjige. Kako lepo. In tako naprej. Na vsaki točki si torej ustvarim neko podobo, nato pa se v mislih le sprehodim po celotni poti. Najprej ŠTIRI MUCE, NIČ ključev, SEDEM stolov, DVE mravlji, TRI knjige itd. Ko to nekajkrat ponovim, presenečeno ugotovim, da sem si vse skupaj brez napake zapomnil (kar ni čudno, saj prefrontalni korteks, tisti del možganov, ki je tudi sicer najbolj razvit, najbolje deluje prav na podlagi podob). Uspešno sem si zapomnil tisto številko in jo sedaj kadar koli lahko prikličem, pa to ne zato, ker imam boljši spomin od spomina, ki sem ga imel včeraj, pa tudi nič pametnejši nisem postal. Je pa res, da sem uporabil priročno tehniko.«

Dejan Krajlah Prakticno ucenje knjiga