Ženski duši

Biti ženska, živeti to,
da ti božansko je lepo,
včasih zdi se težko,
se sploh ne slišiš – kaj je to?

V srcu tvojem je nemir,
v glavi stalno nek prepir,
ne vračaš več se na svoj tir,
pred tabo vedno več je ovir.

A se vprašaš, ženska draga,
kako skrivaj nekdo pomaga,
da naženeš tega vraga,
da ljubezen v tebi zmaga?

A kdaj vidiš, ženska ti,
da nad ljubeznijo ga ni?
Ta obraz ti razvedri
in te v duši pomiri.

Kot cvet si – cvetiš,
sploh ko veselje v svoj vrt sadiš,
postajaš drugačna, žariš,
lepe lastnosti svoje krepiš.

Biti TI – to je tisto,
ko počutiš se res čisto,
slediš glasu, ki vedno reče isto:
»Ljubim te in to je bistvo!«

Moj pogled na svet

Pogledam gor oblake te,
pa mislim si – a vsakdo ve,
kako lahko presrečni smo,
da si delimo to nebo?

Pogledam gor in vidim sonce,
žarke, ki segajo na širne konce,
ki nesebično dajejo toplino,
v človeku zbujajo milino.

Pogledam gor in vidim ptice,
ki kradejo sosedu borovnice,
pa si mislim – prav mu je,
saj vse le sam pojé.

Pogledam dol in vidim morje,
joj, prekrasno to obzorje,
valovi, ki butajo ob skale,
punčke, ki po plaži bi skakale.

Pogledam dol in vidim mesta,
kako ljubimca sta si zvesta,
kako za roke se držita
in kot nora se režita.

Pogledam dol in vidim sebe,
poleg mene pa še tebe,
ki zdaj bereš pesem to
in objemam te močno.

Toliko je poti

Pot, ki pelje me v norost,
je tako prisrčno ravna.
Pot, ki kaže mi modrost,
strma je in nič zabavna.

Pot, ki je brez vseh ovir,
veliko obeta, a malo prinaša.
Pot, ki strma je, prinese mir,
a nikakor mi ne prizanaša.

Pot, ki nima nič oznak,
to je ta, ki zmede me, utrudi.
Pot, ki je brez vseh napak,
kliče mi: vstani in se zbudi.

Pot, ki ji sledi vsak,
je lahka, a prav nič posebna.
Pot, ki jo ubere moj korak,
za dušo nujno je potrebna.

Ljubezen na obzorju

Po mirnem morju plavaš,
pa jo iščeš – ljubezen.
V visoke vode tja zatavaš,
pa najde morska te bolezen.

Ti pravi, da je vse brez veze,
to iskanje, ta skrivnost,
pravi, da je ni naveze,
da odgovor ni preprost.

Ti pa vztrajno iščeš,
slaboten kličeš njeno ime,
kje lahko jo kdaj obiščeš,
zakaj o njej nihče nič ne ve.

A kar naenkrat na obzorju
zagledaš kopno, otok zlat –
tam daleč na tem širnem morju
začneš počutit’ se bogat.